Daniel-Rops

SV. VINCENCIJ PAVELSKIgraditelj sodobne Cerkve

Ljubljana 1981

Naslov izvirnika:

DANIEL-ROPS

LE GRAND SIÈCLE DES AMES

L'Église des temps classiques

Paris 1958.

Saint Vincent de Paul, Un Battisseur de 1'Église moderne

Prevedla: Majda Smole

Izdajatelj: Jugoslovanska provinca Misijonske družbe

Odgovarja Zdravko Pogorelec. S cerkvenim dovoljenjem

Tiskala Tiskarna Ljubljana, Ljubljana

Knjiga je po mnenju Republiškega komiteja za kulturo in znanost SRS, št. 4210-273/81 z dne 15. julija 1981 oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.

Skenirano 2018.

SPREMNA BESEDA (nadškof Alojzij Šuštar).......................................................................................4

ŽUPNIK PROPADLE ŽUPNIJE............................................................................................................6

»PAJČEVINA«........................................................................................................................................7

ODGOVOR KLICU................................................................................................................................9

V ŠOLI SV. FRANČIŠKA SALEŠKEGA............................................................................................11

GOSPOD VINCENCIJ..........................................................................................................................12

VELIKE STVARITVE: MISIJON........................................................................................................14

OD DUHOVNIKOV JE ODVISNO KRŠČANSTVO..........................................................................18

CARITAS CHRISTI URGET NOS (Kristusova ljubezen nas priganja)...............................................20

KRALJIČIN MINISTER BREZ LISTNICE.........................................................................................26

SVETNIŠKI SIJAJ................................................................................................................................29

IN MANUS TUAS, DOMINE (V tvoje roke, Gospod)........................................................................31

BESEDA SV. VINCENCIJA PAVELSKEGA.....................................................................................33

SPREMNA BESEDA (nadškof Alojzij Šuštar)

Knjigi »Sv. Vincencij Pavelski – graditelj sodobne Cerkve« na pot med slovensko ljudstvo

Nekaj let po zadnji svetovni vojni so v zahodnih deželah predvajali francoski film z naslovom »Monsieur Vincent – Gospod Vincencij«. Film je zbudil izredno zanimanje ne samo zaradi svoje umetniške višine, ampak še bolj zaradi svoje nenavadne vsebine. Predstavljal je namreč resnično življenje enega največjih junakov krščanske ljubezni in enega najvplivnejših svetnikov katoliške Cerkve v zadnjih stoletjih, sv. Vincencija Pavelskega. O njem govori tudi pričujoča knjiga velikega francoskega pisatelja in zgodovinarja Daniel-Ropsa.

Knjiga prihaja med nas v slovenskem prevodu za 400-letnico rojstva sv. Vincencija Pavelskega (24. aprila 1581). Njegov praznik smo imeli včasih 19. julija, sedaj pa ga obhajamo na dan njegove smrti 27. septembra, ko je Vincencij leta 1660 umrl v starosti skoraj 80 let. Njegove obletnice rojstva in njegovega praznika se ne spominjajo samo lazaristi in usmiljenke, ki jih je neposredno ustanovil sv. Vincencij sam, in Marijine sestre, ki so nastale v 19. stoletju. Vsa Cerkev, tudi naša krajevna Cerkev na Slovenskem, se letos ob 400-letnici rojstva z veliko hvaležnostjo spominja velikega apostola krščanske ljubezni, ki je s to izredno osebnostjo in vsestransko dejavnostjo dobila novo obliko in novo vsebino. Zato je vpliv tega duhovnika iz prve polovice 17. stoletja živ in močan še danes. V mednarodnem letu prizadetih in invalidov nam more življenje in prizadevanje sv. Vincencija Pavelskega nazorno povedati, kaj pomeni krščanska ljubezen do bližnjega do vseh kakorkoli telesno in duševno trpečih.

Sv. Vincencij Pavelski spada med tiste velike zgodovinske osebnosti, ki niso samo svojemu času, ampak tudi poznejšim rodovom dali izrednih pobud za versko in cerkveno, pa tudi na splošno človeško in družbeno življenje. Najbolj znane so Vincencijeve pobude, prizadevanja in ustanove na socialnem in karitativnem področju. V hudih in težkih družbenih razmerah v Franciji in Evropi 17. stoletja je Vincencij skrbel tako rekoč za vse sloje in skupine trpečih, ubogih in osamljenih. Zavzemal se je za pomoč in človeško rešitev vprašanja beračev, ki jih je bilo v njegovem času izredno veliko; za bolnike, ki so hirali v svojih bednih stanovanjih; za kaznjence, ki so bili obsojeni na veslanje na vojaških in trgovskih ladjah; za lačne in obubožane v tridesetletni vojni; za umobolne, za mlade prestopnike, za najdenčke, za zapuščene in družbeno izobčene ljudi. »Vse, kar je bilo velikodušno storjenega v zadnjih tristo letih na socialnem področju, ima svoj izvor v njem,« pravi Daniel-Rops.

Drugo področje, na katerem ima sv. Vincencij Pavelski izredne zasluge, je skrb za večjo izobrazbo duhovnikov in za poglobitev njihove duhovnosti in zavesti odgovornosti do bližnjega. Pri tridentinskem cerkvenem zboru, ki se je končal leta 1563, je Vincencij skupaj z drugimi svetniki in velikimi osebnostmi cerkvene prenove polagal temelje za duhovni razvoj in rast Cerkve v zadnjih stoletjih. Njegova Misijonska družba (lazaristi) je v njegovem duhu in po njegovih navodilih izredno veliko prispevala k prenovi Cerkve. V Slovenijo so prišli lazaristi po volji mariborskega škofa Antona Martina Slomška leta 1852 in še danes delujejo pri nas, v Beogradu in Srbiji in drugod po svetu. Med najpomembnejše člane Misijonske družbe spada nekdanji skopski škof Janez Gnidovec.

Poleg lazaristov je sv. Vincencij ustanovil Družbo hčera krščanske ljubezni (usmiljenke), ki so prek Gradca leta 1843 prišle v Maribor in 1852 v Ljubljano. Od tedaj so razvile izredno veliko dejavnost po bolnišnicah, domovih in po družinah. Njim so se pozneje pridružile Marijine sestre in obe družbi še danes nudita veliko pomoč bolnikom in ostarelim ter

pomagata pri pastoralnem delu. Med najbolj znane ustanove, ki še danes po svetu delujejo v duhu sv. Vincencija Pavelskega, spadajo Vincencijeve konference, ki štejejo (op.: leta 1981) nad 400.000 članov in skrbijo, da duh krščanske ljubezni ostaja živ v širokih krogih in se pokaže v dejanjih.

Obletnice rojstva ali smrti velikih in pomembnih osebnosti niso samo spominski zgodovinski dnevi, ampak tudi pobuda za sedanjost in prihodnost. Tako bodi tudi ob 400-letnici rojstva sv. Vincencija Pavelskega. Njegovemu življenjepisu želim med slovenskim ljudstvom veliko bralcev. Trdno upam in iskreno želim, da bi ta knjiga dala novih pobud za telesna in duhovna dela usmiljenja po zgledu sv. Vincencija Pavelskega in za pristno in ne-sebično krščansko ljubezen do bližnjega, ki se kaže v življenju in dejanjih. Zgled tega izrednega apostola krščanske ljubezni je tako izzivalen in privlačen, da se bo morda ta ali oni med mladimi odločil, da ga posnema in se mu pridruži kot lazarist, kot usmiljenka ali kot Marijina sestra – ali pa da vsaj v svojem življenju uresničuje pobude sv. Vincencija. Duh ljubezni, ki je nekoč poklical in vodil sv. Vincencija Pavelskega, naj tudi danes živi in deluje v nas in prenavlja obličje Cerkve na Slovenskem. Vsem bralcem želim posebnega božjega blagoslova po priprošnji svetnika, o katerem govori ta knjiga.

Ljubljana, na binkoštni praznik 1981

+ Alojzij Šuštar ljubljanski nadškof

ŽUPNIK PROPADLE ŽUPNIJE

Tistega leta – šestnajsto sedemnajstega od rojstva Boga – se je sveti postni čas začel kot običajno v popolni brezbrižnosti in preziru. Chatillon, srednje velik trg v samem središču Dombesa, ni bil niti bolj niti manj krščanski kot stotine drugih mest in vasi v Franciji, to se pravi, da je bil zelo malo. Nižje ljudstvo, kmetje, ribiči, mešetarji so skrbeli le za svoje trdo življenje na tej mrzli zemlji, posejani s tisoč ribniki in zamegleni osem mesecev na leto. Gospoda je postala hugenotska, ne da bi ravno živela po ženevsko. Zapuščena cerkev je služila za javno shajanje; zvonik, ki so ga imenovali »kraljestvo«, je dajal zavetje pravim orgijam; župnišče je razpadalo. Že štirideset je bilo bogoslužje zgolj slučajno, kadar so naslovni župniki prišli pobrat svojih petsto liber od nadarbine. V mestu je bilo res šest duhovnikov, vikarjev ali kaplanov, toda z bolj kot razuzdanimi navadami in manj kot mlačno gorečnostjo; njihovo edino opravilo je bilo, da so brali kako mašo za močno pozabljene pokojnike. K maši in k večernicam sploh niso več zvonili. Toda tega leta je zvonilo.

Nov župnik je prišel. Iz Pariza, kot so pravili, po poti s Pont-de-Veyla. Govorili so, da je bil nekaj takega kot kurat ali domači učitelj pri plemeniti in mogočni družini Gondijev, ki je bila poznana prav do bregov Chalaronne, in da se je odrekel bogatim nadarbinam, ko je prišel služit v Chatillon. Bil je srednje rasti, čokat in še mlad; manj kot štirideset let. V oglatem obrazu, podaljšanem z bradico, ki jo je uvedel v modo kralj Henrik IV., so mogočen nos, majhne živahne oči pod izbočenimi obrvmi, velika usta, ki jih je neprestano nagubaval hudomušen nasmešek, sestavljali prikupljivo obličje, ki je zbujalo zaupanje. Govoril je s toplim glasom in tujim naglasom ter podčrtaval besede z urnimi kretnjami in mimiko. Na prvi mah si je pridobil toliko simpatij, da mu je bogati Kalvinov učenec Jean Beynier ponudil, naj se naseli pri njem, dokler ne bo župnišče urejeno, kar je novi župnik brez nadaljnjega sprejel.

Takoj so ugotovili, da je tale župnik drugačen od drugih. Vstajal je pred zoro, molil dobre pol ure, pospravil sobo, nato pa šel v cerkev maševat: kar ni bilo v navadi. Videli so ga, da je z lastnimi rokami čistil, popravljal, pleskal Gospodovo hišo, kamor je vroče vabil svoje vernike. Prvi, ki so prišli tja, so dognali in šli pravit drugim, da je bogoslužje tako, kot ga še nikoli niso videli, da pridige niso dolgočasne in da stari spevi, če jih pojejo v zboru, ogrejejo dušo. V nekaj tednih so katoličani v Chatillonu zopet začeli hoditi v cerkev, in »stalni« duhovniki, ki so se prekladali po mestu, so skoraj vsi sprejeli povabilo, naj pridejo živet v župnišče v bratski skupnosti in so bili s tem zadovoljni.

Ta človek je bil res presenetljiv. Najskromnejši kmetje so ga ljubili: žanjci prosa na izpraz-njenih ribnikih, ker jim je hodil pomagat, pa tudi ribiči v času, ko so bili ribniki zopet napolnjeni z vodo; bogati so ga spoštovali. Celo krivoverci in nasilneži so podlegli njegovemu vplivu! Tako pošteni Jean Beynier, njegov hugenotski gostitelj, ki se je odpovedal svoji krivi veri. Tako nadležni gospod de Rougemont, svojevoljnež, ki se je nenehno pretepal in tolkel; pa ga je župnik nekega dne ustavil na cesti in mu tako nežno govoril o Bogu in njegovi duši, da je zlobnež skočil s konja in na kraju samem – resk, hrest, resk, hrest – zlomil svoj strašni meč. Še več: ali ti ni novi župnik privedel nazaj v cerkev celo te tečne gospodične de Chassagne, skope, sebične, ošabne in jo pripravil do tega, da je bila vsa pohlevna do ponižnih: resnična spreobrnitev tole!

In potem je prišel veliki uspeh. Neke nedelje, ko je šel župnik na prižnico, so mu prišli čisto tiho nekaj povedat. Na obrazu se mu je videlo, da je ganjen. Pričel je s pridigo: pridigo ne tako kot druge. Povedal je, kar je zvedel: da vstran od trga v hiši, zgubljeni sredi močvirja, neka družina trpi veliko pomanjkanje. Vsi so bili hkrati bolni tako, da niso mogli pomagati drug drugemu. In revni, da se morajo smiliti! Niti funta kruha več, ne slanine, ne olja. Ali jih

bomo pustili tako umreti? Mar ni vsa župnija odgovorna za svoje otroke? Mnogim so stopile solze v oči. In ko je šel gospod župnik po večernicah obiskat zapuščene, koga je srečal na poti? Kakih petdeset župljank, ki so se vračale iz hiše ubogih s praznimi jerbasi v rokah.

Ves trg se je počutil bolje, združen v tem dejanju usmiljenja. In še istega večera je odlični župnik zbral okrog sebe vse dobrotnice, ki so se odzvale njegovemu klicu, in jim predlagal, naj organizirajo trajno pomoč ubogim. Nastala je prva bratovščina Usmiljenih gospa, ki jo je očitno navdihnila Previdnost. Praktičen kot je bil, jim je župnik sestavil zelo natančna pravila, ki jih je mogoče še videti v chatillonski cerkvi. Kakšen goreč človek, ta župnik!

Ni ostal dolgo v Chatillonu, nedvomno pet mesecev, toda njegova sled je ostala. Iz tega gnijočega močvirja brezbrižnosti, brezsrčne grešnosti in krivoverstva je naredil bratsko skupnost, župnijo. Pa tudi sam se je mnogo naučil od svojih ovčic v Dombesu – predvsem, da je mogoče pokvarjenost krščanske družbe, predmet tolikih pridig, pobijati z zelo preprostimi sredstvi, zlahka dosegljivimi in zelo učinkovitimi, pod pogojem, da je v srcu Kristusova ljubezen, ki nas tako zelo zbližuje. Ta mladi župnik se je imenoval Vincencij Pavelski; njegovi župljani so ga takoj klicali »Gospod Vincencij«.

»PAJČEVINA«

Rodil se je precej daleč od Chatillona, v še revnejšem kotičku Francije kot Dombes, na meji Landesa in bogate Chalosse, toda na slabši strani med peskom in močvirnato pustoto. Pouy, njegova rojstna vas, tri milje od Daxa – d'Acqs, kot so dejali tedaj – je štela petdeset hiš, sezidanih iz ilovice, pomešane z rezanico, pokritih s slamo; v njih so prebivali živina in ljudje najpogosteje skupaj, štirje dečki in dve deklici, to je bilo dovolj ust, ki jih je moral hraniti oče, čeprav niso dobivali drugega kot prosen močnik, kolačke iz črne moke in kakih desetkrat na leto nekaj mesa. Trda šola, ki si jo je Vincencij zapomnil. V času ko je postal domač na dvoru in videl, kako se okoli bogatašev vrti služničad, je izgovoril besede, ki so bile na njegovih ustnicah nežna poklonitev: »Moja mati ni imela nikoli služkinje, saj je sama služila, ker je bila žena in jaz sin revnega kmeta.«

Reven kmet, to je bil in je v duhu ostal vse svoje življenje z vztrajnostjo, ki dopušča domnevo nekakšnega premišljenega ponašanja. Da bi obvaroval svojo ponižnost? Da bi opozarjal, kako mu njegovo poreklo daje pravico nastopati kot branilec človeške bede? Nedvomno oboje hkrati. Da je duhovno tudi telesno in da je treba ljudstvu, če ga hočeš poduhoviti, dati tudi hrano, tega se je naučil iz izkušnje v dnevih, ko je rasel v zakajeni koči in v občinskem gozdu, kamor je s šestimi leti gonil svinje na želodno pašo. Tega ni bil pozabil.

Zdi se, da je bil Vincencij živahen in presenetljivo bistroumen, saj ga je opazil neki imenitnik iz Daxa gospod de Comet, ki so ga dolžnosti župnijskega sodnika privedle v Pouy. Na prošnjo gospoda odvetnika pri prezidialnem sodišču so ga frančiškani sprejeli v svojo gimnazijo. Kot toliko drugih, ki so se hoteli izvleči iz domačega blata in narediti kariero, naj bi tudi mali Vincencij postal klerik. Ali je imel vsaj malo nagnjenja za to, ne vemo prav nič, kljub ganljivim anekdotam, ki so jih pripovedovali pozneje. V tej dobrodušni francoski družbi na začetku velikega stoletja so se po cerkvenih kanalih zlahka premostile družbene razlike kljub bleščici kamižol in čipkam zabojev. Oče mladega Vincencija je to dobro do-umel. S petnajstimi leti je deček prejel tonzuro in nižje redove.

Da bi postal kaj več kot podeželski vikar, je moral otrok nadaljevati študij. Dobri pokrovitelj Comet je za to poskrbel in oče Pavelski je bil velikopotezen: da bi se mogel njegov sin vpisati na univerzo, je prodal, huda žrtev, par volov. Štiri leta je torej Vincencij

bival v Toulousu, opravil humanistični študij in teologijo in živel prej ko ne dokaj posvetno, vendar nedvomno ne tako pregrešno, kot je pozneje ponižno izpovedoval. Ta skromni domači učitelj plemiških otrok, ta »barantač za juho«, ki se je prehranjeval pri raznih družinah, ali naj bi bil to bodoči svetnik? Zdelo se je, da mu je usojeno postati poslovni duhovnik, kot jih je bilo toliko, bolj zaskrbljenem za nadarbine kot za poklic. Po tedanjih žalostnih navadah, proti katerim se je pozneje tako zavzeto boril, je prešel duhovniške stopnje vznemirljivo hitro. Leta 1600 ga je slep starec, François de Bourdelles, škof v Périgueuxu, posvetil za duhovnika na svojem gradu, ko je bil pri njem na obisku. Vincenciju je bilo tedaj komaj dvajset let.

Ta čas, ko je bil, kot je dejal, »ujet v pajčevino« – pajčevino posvetnosti, ki nas zapreda vse – se je vlekel še dolgo: dobrih deset let, morda več. Vendar mu Bog ni prizanesel s preizkušnjami, ki so pogosto priložnost za spreobrnitev. Leta 1605 se je podal v Marseille, da bi mu neki »zlobni nemarni ničvrednež«, ki se je že dolgo obotavljal, poplačal dolgove; ob vrnitvi se je vkrcal na ladjo, namenjeno v Narbonne, pa je imel smolo, da so jo zajele tri piratske turške brigantine; odpeljali so ga v Tunis in ga tam prodali nekemu trgovcu s sužnji; na sebi je imel le hlače in platnen vojaški jopič. Preizkušnja je bila huda. Vendar manj kot se je bal, kajti gospodarji, ki so ga kupili, so se izkazali zelo človeški. Najprej neki »spagirični zdravnik«, to se pravi alkimist-iskalec kamna modrih; potem neki priseljenec Viljem Gautier, bejev zakupnik, ki je bil, kot se je skazalo, frančiškan iz samostana v »Niciju« na Savojskem (to se pravi iz Annecyja). Čar, ki ga je izžareval Vincencij, mu je pripomogel, da so odpadnik in njegove tri žene ravnali z njim kot s prijateljem. Suženj je kot zavesten duhovnik privedel svojega gospodarja nazaj k veri, v kateri je bil krščen, in ga pregovoril, naj se vrne v Francijo, da bo tudi formalno odvezan. To je tudi njemu omogočilo, da je pobegnil.

Konec junija 1607 sta se Vincencij in njegov spremljevalec izkrcala v Aigues-Mortes in pohitela v Avignon, kjer ju je sprejel vicelegat »s solzami v očeh in ihtenjem v grlu«, presrečen, da je mogel katoliške vernike spodbuditi z ganljivim prizorom slovesne odpovedi krivi veri. Povrh je bil ta cerkveni velikaš strastno navdušen za alkimijo in za iskanje kamna modrih, katerega skrivnost bi utegnil poznati prejšnji suženj tunizijskega zdravnika. Predlagal mu je, naj gre z; njim v Rim, kar je mladi duhovnik z veseljem sprejel. Srečna doba njegove usode! Vixit in urbe aeterna (živel je v večnem mestu), kot je mogel pozneje ponoviti drugi Gaskonjec Montesquieu. Ker ga je gospod Montorio dobro uvedel, ker je znal gledati, ker je znal molčati, dve dragoceni lastnosti v rimski kuriji,, in končno ker je znal biti očarljiv, je nazadnje dospel do papeža, tedaj Pavla V., in do francoskega poslanika Savaryja de Brêveja. Ko je leta 1609 zapustil večno mesto, so govorili, da je poslan v zaupni zadevi.

Kateri? Ni točno znano – niti če je sploh obstajala. O ločitvi Henrika IV. in kraljice Margot ni moglo biti govora, ker je bilo to že pred več leti. Ali je šlo za imenovanje kraljevega nezakonskega sina vojvoda Verneuila za škofa v Metzu, kar je papež želel zavlačevati? Vsekakor je Vincencij videl Henrika IV., ki ga je nedvomno lepo sprejel, kajti kralj je bil kot Bearnovec prav tako Gaskonjec; imenoval ga je za kurata svoje prejšnje soproge kot nagrado za njegov molk. Dobra in ne prenaporna služba. Deliti miloščino v kraljičinem imenu, maševati zanjo, kadar je bil na vrsti (bilo je namreč več kuratov), biti navzoč pri sprejemih, ki jih je prirejala bivša vladarica, s tem se res ni dalo zapolniti dneva. Vincencij Pavelski je izkoristil prosti čas, da je na Sorbonni dosegel licenciat iz cerkvenega prava. Duhovno je vsekakor mnogo pridobil v tem pestrem svetovljanskem in izobraženem okolju, ki ga je zbirala okoli sebe bivša lepotica, četudi spametovana. Še več, z obiskovanjem bolnišnice »Fate bene fratelli« nasproti Margotine palače je opravil učno dobo za poklic, ki je bil pozneje izrazito njegov. V začetku leta 1610 je dobil nadarbino cistercijanske opatije Saint-Léonard-de-Chaumes v škofiji Saintes in bil s tem rešen vsakršne gmotne skrbi. Kariera, ki si jo je zanj želel njegov pošteni kmečki oče, se je odvijala kar dobro.

Toda ali je bila res Gospodova volja, da je imel pri tridesetih letih tako bogate izkušnje sa-mo zato, da bi ostal vse življenje zgolj posvetni duhovnik, zbiralec nadarbin, politikantski in diplomatski farček, da je po vrsti spoznal kmečko življenje in njegovo bedo, študentovsko življenje in njegove probleme, življenje sužnjev in njihovo trpljenje, rimsko življenje in njegove pasti, dvorno življenje in njegove laži in končno življenje izobražencev in njihove zvijače samo zato, da bi služil plehkim in povprečnim koristim. Okrog leta 1600 je bil še, kot je sam dejal, na obrobju, človek omejenega obzorja. Toda že zdavnaj ga je Bog izbral in ga oprezoval za veliko duhovno pustolovščino.

ODGOVOR KLICU

Kaj se je tedaj zgodilo? Prav za prav ne vemo. Vincencij Pavelski ni bil nikdar preveč za-upljiv in ni nikdar ničesar povedal o največjem dogodku svojega duhovnega življenja. Zanesljivo je, da se je po letu 1610 spremenil notranje in kmalu tudi v svojem ponašanju. Ali je spoznal »ognjeno noč«, podobno tej, ki jo je štirideset let pozneje doživel Blaise Pascal? Ta »vdor svetosti«, o katerem govori eden njegovih življenjepiscev, je bil to nepričakovan globok pretres ali pa postopno prenikanje? K tej zmagi Boga so pripomogli različni vzroki. Na primer številni procesi, ki jih je moral voditi z nekim protestantskim uradnikom iz La Rochelle za dohodke svoje opatije. Ali bolj ali manj začinjeni ragu (ragout) snobizma, knjižurstva in udvorljivosti, ki mu jo je hočeš nočeš nudil dvor kraljice Margot. Kljub vsem težavam, lokavostim in kovarstvom je bil nedvomno vedno odkrit, preprosto veren, predan; morda je bilo potrebno prav malo, da je odgovoril notranjemu Kristusovemu klicu.

Človek, ki mu je prav gotovo pomagal, da je postal dovzeten za Dih, je bil Bérulle, veliki mistik, oče »Francoske šole«, čigar stroga podoba je obvladovala francoski katolicizem te dobe in čigar misel je globoko zaznamovala vse duhovno življenje stoletja. Pierre de Bérulle, rojen leta 1575, je bil le malo starejši od Vincencija Pavelskega, toda mali gaskonjski kmet je na mah začutil popolno občudovanje do tega aristokrata po rojstvu in po izobrazbi in tudi neutrudljivega glasnika božje besede, človeka, ki je obnovil v kraljestvu Karmel in ustanovil francoski Oratorij.

Nedvomno prej ni nikoli srečal nikogar, ki bi imel resnično izkustvo življenja v Bogu. Bé-rulle je bil tak človek in to je zadostovalo, da je Vincencij upognil kolena in se predal v njegove roke. Bodoči kardinal je postal vodnik njegove vesti, njegov spovednik, še več, njegov vzor. Svetovljanski kurat kraljice Margot je odkril in si z vsem srcem osvojil probleme, ki so mučili Bérulla, te o prenovi krščanskega testa, kakršno je hotel tridentinski koncil, ki pa se je tako počasi uveljavljala. Ustno izročilo, katerega izvor ni znan, hoče, da se je leta 1611 Vincencij nenadoma umaknil v samoto, da bi premislil ta težka vprašanja in našel odgovor nanje skupaj s Pierrom de Bérullom in krepkim Adrienom Bourdoisom, ki je v Saint-Nicolas-du-Chardonnetu zbiral okrog sebe dobre duhovnike.

Kmalu so sledila dejanja, ki so pričala o notranjem razvoju. Poldrugo leto potem ko je pre-jel nadarbino Saint-Léonard, je Vincencij izročil bratom za njihove bolnike ogromni znesek – petnajst tisoč liber, najmanj pet do šest milijonov frankov – ki jih je dobil iz neke dotacije: prvi znak poslušnosti Učenikovi zapovedi o odpovedovanju. Ubogim ni dal le svojega imetja, ampak tudi svoje srce in svojo dušo. Vse bolj pogosto so ga videvali v bolniških sobah in ušivih mestnih četrtih. Poslej je bil dovzeten za vsako duševno ali telesno stisko: tako za muke duhovnika, doktorja na Sorbonni, ki so ga napadale skušnjave in dvomi; junaško se je zanj ponudil Bogu, naj njegovo trpljenje prevali nanj.

In nato se je Vincencij po pretresljivi izkušnji v Clichyju dokončno zavedel, k čemu je po-klican. Bérulle si je želel za pomočnika v Oratoriju, ki je nastajal, župnika od sv. Medarda v

Clichyju, svetega duhovnika in solidnega administratorja. Nadomestil naj bi ga Pavelski, v čigar korist se je Bourgoing odpovedal svoji župniji. Vincenciju niti na misel ni prišlo, da bi se upiral Bérullovemu ukazu. Ne da bi opustil kuracijo kraljice Margot, je prevzel razsežno župnijo, ki se je razprostirala severno od pariškega obzidja in pokrivala ne le današnji Clichy, temveč tudi planoto Garenne in del štirih sedanjih pariških okrajev VIII., IX., XVII. in XVIII.

Šest sto duš mu je bilo zaupanih. Kako ga je to ljudstvo vrtnarjev, revnih kmetov spominjalo na njegovo otroštvo! Delovno, skromno, globoko verno kljub drugačnemu videzu. In kako lepo je biti župnik! Eno leto je z mladostnim zanosom delal kot župnijski upravitelj in spoznaval veličino in težave tega opravila. Kako mu je pozneje to koristilo pri pouku duhovnikov. Leto dni je pridigal, katehiziral, spovedoval, učil svoje ovčice petja, po-ložil temelje za šolo in spravil pokonci svet in mesto, da so obnovili cerkev. Vzor župnika in zadovoljen, da je. Ko je pariški gospod škof vizitiral Clichy-la-Garenne, je slišal dokaj nenavadno župnikovo poročilo: »Mislim, da niti Sveti oče niti Vi sami niste tako srečni kot jaz!«

Toda Bog razpolaga z le-temi, ki si jih je pridržal in jih vodi po potih, ki jih sami ne razu-mejo. Vincencij je bil žalosten, ko mu je njegov voditelj Bérulle ukazal, naj zapusti svoje župljane v Clichyju in postane domači učitelj v mogočni hiši Filipa Emanuela de Gondija. Zopet svet? Ne, okolje Gondijevih ni imelo nič skupnega s tistim kraljice Margot. Gondiji, ti italijanski bankirji, ki so prišli v Francijo z Medicejci, ti bogati milijonarji, so vsi dosegli visoke položaje v državni upravi ali Cerkvi. Toda le-ta, pri katerem je stopil v službo Vincencij, poveljnik galej, to se pravi admiral in vodja pomorskih gradenj, je bil pošten mož, pobožen in dovolj zavzet za duhovne stvari, da je po ženini smrti postal oratorijanec. Le-ta, Françoise de Silly, je bila goreča duša. Na dvoru so enako hvalili njeno krepost in bistroumnost. Načelno je bila Vincencijeva naloga vzgajati in učiti tri dečke Gondije, najstarejšega bodočega vojvodá, drugega, ki je bil določen za malteškega viteza, in pozneje tretjega, temnopoltega suhca, ki je postal sloveči in oporečni kardinal de Retz. Toda prav kmalu je bil položaj mladega duhovnika v družini vse kaj drugega kot najetega vzgojitelja. Gospa de Gondi si ga je izbrala za spovednika, poveljnik galej pa je bil tako zelo pod njegovim vplivom, da mu je Vincencij mogel nekega dne preprečiti tedaj močno upoštevano dvobojevanje. Zanj je čas, ki ga je preživel pri Gondijih, pomenil zaključek učne dobe. Françoise de Gondi je bila kot mnoge žene njenega časa, na primer gospa Acarie, obsedena s problemi, ki so tedaj vznemirjali Cerkev, in zelo zavzeta za odpravljanje slabosti, ki jih je opažala. Prav kmalu si je bila na jasnem o malem učitelju svojih dečkov, spoznala je v njem božjega človeka in sklenila, da ga usmeri v veliko in potrebno delo. Na lastnih posestvih je spoznala, da je francoska podeželska vernost vse preveč na poti razkristjanjenja, pa tudi duhovno revščino velikega dela duhovščine. Pa je peljala Vincencija, naj vidi na kraju samem. In videl je.

Duhovnike, ki niso znali niti obrazca za odvezo, župnije, zapuščene že več let, sprejemljive duše, ki so se pogubljale. Nekega dne so v Gannesu pri Follevillu, v škofiji Amiens, poklicali Vincencija k umirajočemu, ki ga je mučila vest. »Ah, gospa, je dejal nato ubogi človek gospe de Gondi, pogubljen bi bil, če ne bi bil opravil splošne spovedi pri gospodu Vincenciju.«

Verniki so se imeli za kaj vznemirjati. In nekaj dni za tem – bilo je v začetku leta 1617 – je šel Vincencij Pavelski na prošnjo gospe Gondi na leco v vaški cerkvi in je govoril tem kmetom tako globoko, tako prepričljivo, da so se skoraj vsi temeljito spovedali; poklicati so morali na pomoč celo jezuite iz Amiensa. Neobdelani Očetov vinograd je bil po njegovi zaslugi okopan. In on sam je po lastni izkušnji odkril veliko pastoralno stvarnost, kateri naj bi posvetil svoje življenje: Misijone.

Zakaj je tako nenadoma prekinil delo, s katerim je mogel tako dobro služiti Kristusu? Tudi to je globoka skrivnost njegove po toliko straneh skrivnostne duše. Sumili so, da so morda pretirana tankovestnost in burna razpravljanja gospe de Gondi utrudila njenega spovednika. Ali ne bi bilo primerneje pomisliti na morebitne očitke njegove zahtevne vesti: ali je imel pravico uživati to udobje, to varnost, to razkošje, ko je bilo toliko bednih bratov prepuščenih najhujšim nevarnostim. V vsem življenju svetnika bi mogli domnevati neko notranjo napetost med gorečo željo živeti revno med revnimi – in nujnostjo, da ostane med mogočnimi in bogatimi in jih navaja, naj se sklonijo k ponižanim in razžaljenim. Skušnjavo nedoumljivega umika poznajo vse najbolj vzvišene duše. Pobegniti iz palače Gondi in lepega sveta, prevzeti katerokoli zanemarjeno župnijo daleč proč od tod in služiti Bogu v tišini ... Chatillon-des-Dombes je potreboval župnika, resničnega župnika; lyonski oratorij je prosil zanj Bérulla. Le-ta je bolj kot kdorkoli poznal čustva svojega varovanca. Dovolil mu je oditi.

V ŠOLI SV. FRANČIŠKA SALEŠKEGA

Chatillon ni bil dokončni umik, kot si je želel Vincencij Pavelski: preprosto le stopnja na poti, po kateri ga je vodil Bog. Kmalu so začela prihajati pisma, na katera sprva sploh ni odgovarjal, ki pa jih je bilo vedno teže ignorirati. Gospod de Gondi mu je pisal proseče, gospa de Gondi mu je grozila, »da ga bo pred Bogom obdolžila vsega, kar je dobrega opustila, ker ji ni pomagal«. Vmešal se je pariški škof, potem še Bérulle sam. Končno je dal superior lyonskega Oratorija gospod Bence chatillonskemu župniku razumeti, da njegova usodá, kakršno mu je namenil Bog, ni ostati v dombskih močvirjih. Vincencij je ubogal in odšel, svoje župljane pa zapustil prav tako obupane, kot je bil sam.

Torej zopet svet, in lepe četrti in laskave zveze. Tako je sprva zgledalo. Sijajno napredovanje ga je čakalo v Parizu: mesto kurata Gondijevih posestev, kateremu se je pridružila odločba o imenovanju za glavnega kurata kraljevih galej. Toda v nekaj chatillonskih mesecih se je zavedel drame krščanskega ljudstva, ki je bilo na tem, da odpade, pa bi ga bilo tako lahko privesti nazaj k Bogu pod pogojem, da ga ljubimo. Znatni vpliv, ki ga je imel poslej, mu je služil za to, da bi delal za Kristusa, za ljubezen do bližnjega in za pra-vičnost. Ker mu je bila naložena skrb za duše kmetov na Gondijevih posestvih, je med njimi ponovil to, kar mu je tako dobro uspelo v Follevillu, dal je misijonu francoskega podeželja njegovo obliko in sredstva. Ker mu je bila naložena skrb za duše galeotov, je šel bivši tunizijski suženj pogledat te kaznjence, razvpil je na ves glas strahoto in krivičnost njihovega položaja. In ker je Previdnost hotela, da je njegova revna sutana hodila ob strani tolikega žameta in satena, je spominjal bogate »na vzvišeno dostojanstvo ubogih v Cerkvi« in je eden njegovih mladih učencev nekega dne proglasil, da jih v svoji šoli uči evangelijsko lekcijo o ubogem Lazarju.

Po vrnitvi h Gondijevim, kjer je ostal še kakih osem let, se je Vincencij Pavelski znašel prav v osrčju gibanja, ki je po svojih najbolj prosvetljenih pripadnikih vodilo francoski katolicizem k reformi, kot jo je hotel tridentinski koncil. Skromno, prav nič domišljavo se je uvrstil v to vneto okolje, kjer se je toliko lepih duš že petnajst let trudilo, da bi dale Cerkvi novo lice. Bérulle, gospod du Val, učitelj na Sorbonni, svetniški kapucin Benoît de Canfeld, oče Coton, plemeniti gospodje, ki so naslednjega leta ustanovili bratovščino Presvetega Rešnjega telesa, in gospa Acarie, in markiza de Meignelay in markiza de Bréauté, vsi so delali za poglobitev vere in za podreditev zahtevam, ki jih narekuje. In prav v tem okolju katoliške reforme je Vincencij leta 1618 srečal moža, v katerem so se vsi ti napori strnili in dopolnili, in ki mu je pomagal, da je prekoračil odločilno etapo: sv. Frančiška Saleškega.

Ženevski škof je bil tedaj na višku svoje moči, v sijaju slave, v polnosti svoje svetosti. Bil je okornega videza, bolj je spominjal na savojskega gorjanca kot na dvorjana, toda v bradatem obrazu so se iskrile škilave oči in ustnice so se smehljale z nežno hudomušnostjo. Ta veliki mistik je izžareval človeško toplino in nihče se ni mogel ustavljati njegovi trdni milini, njegovi mirni modrosti. Kot vsi je tudi Vincencij bral »Uvod v bogoljubno življenje«, ki je bil že deset let modna knjiga. V procesu za beatifikacijo je spregovoril o vtisu, ki ga je nanj naredil avtor: mislil je, da sliši govoriti Kristusa samega z dobrotljivostjo, ki diha iz evangelija. V desetih mesecih, ki jih je ženevski škof prebil v Parizu, je imel Vincencij z njim številne pogovore. Slišal ga je govoriti o verskih zadevah, o vzgoji žensk, o misijonih, o vodenju duš in o politiki, o nalogah veljakov in še o mnogih drugih rečeh. Slišal ga je tudi – pri pogovorih je bila včasih navzoča Ivana Šantalska – govoriti o redu Marijinega Obiskovanja, ki si ga ni zamišljal kot kongregacijo v klavzuri zaprtih redovnic, temveč kot družbo žená, posvečenih delu usmiljenja v svetu, načrt, ki ga je Vincencij pomnil. Predvsem pa je Gondijev kurat v stiku s Frančiškom Saleškim odkril svetost samo, tisto svetost, katere pot mu je pokazal Bérulle, njegov novi učitelj pa mu jo je dal neposredno čutiti s svojim zgledom. Ponižnost, vedrina, obvladovanje samega sebe, veselje v Bogu, vse te lastnosti, ki jih je v tolikšni meri gojil, je avtor »bogoljubnega življenja« prav v letih, ko je bival v njegovi luči, razvil do zrelosti. Po njegovem lastnem priznanju vemo, da je po smrti svojega velikega prijatelja leta 1622 Vincencij nenadoma začutil v sebi globok mir, ki je enkrat za vselej napravil konec vsemu, kar je bilo v njem nasilnega, togotnega, dá, eksplozivnega, kot da bi se svetnikove kreposti čudežno prelile vanj.

Dolga pot k Bogu se je iztekla. Vincencij je bil na cilju, pripravljen, da začne mnogovrstno delo in ga izpolni. Pretrgal je vse vezi, ki so ga še utesnjevale. Otresel se je druge za drugo vseh svojih nadarbin. Še eno vez, čustveno in skrito, ki ga je vezala na njegovo družino v Landesu, je moral pretrgati. Kadar je mislil na svoje, na svojo rojstno hišo, na ponižno gospodinjo, kakršna je bila njegova mati, na svoje brate, ki so tako trdo delali, se mu je stisnilo srce in polastila se ga je silovita želja, da bi jih iztrgal iz blata, iz bede, da bi jim dal bogastvo, kajti tedaj bi to mogel, on, ki je bil tako blizu mogočnim. Presunljiva skušnjava! Toda v Evangeliju je rečeno, naj človek zapusti očeta in mater in sledi Kristusu. Še enkrat se je torej vrnil v Pouy, videl kraje svojega detinstva, šel bos po pašniku, ki ga je kot majhen svinjski pastir tolikokrat prehodil s svojo čredo, nato zadnjikrat obedoval s svojimi in odšel, ne da bi se ozrl, vendar je jokal.

GOSPOD VINCENCIJ

Čas iskanja je bil končan. Dokaj dolg, kot se zdi. Pri petinštiridesetih letih Vincencij Pavelski ni uresničil nobene od velikih stvaritev, za katere je vedel, da so potrebne. Toda ali ni tudi Gospod čakal do svojega tridesetega leta, da je ponesel svetu Besedo? V teh letih tipanja se je mali goreči Gaskonjec naučil nečesa zelo pomembnega, bolj pomembnega od prezgodnjih uspehov: namreč, »da božjih del ne naredimo, kadar mi hočemo, temveč kadar je Bogu všeč« in »da ne smemo prehitevati Previdnosti«. Sveta potrpežljivost: to je lastnost, ki jo je poslej gojil v polni meri.

Pri petinštiridesetih letih je torej povsem sam svoj. To ni več gaskonjski kadet v sutani, kot smo ga srečavali v Rimu in v salonih kraljice Margot, niti ne mladi clichyjski župnik, ki je s svojim silovitim navdušenjem spravil v začudenje svojega škofa. Nekaj v njem se je umirilo, ne da bi se pri tem kakorkoli zmanjšala njegova drzna gorečnost. Poteze njegovega obraza so se izostrile: napori in skrbi so začrtali vanj globoke gube. Prav kmalu so njegove noge postale težke, njegov hrbet se je usločil. Postajal je tak, kot ga prikazuje njegov portret, splošno znan

iz filma in podob, ta bradata dobričina z dolgim cyranojevskim nosom, s kratkim med ramena pogreznjenim vratom. Pod črno duhovniško čepico, ki je pokrivala vso lobanjo, je visoko čelo pričalo o nadarjenosti; oči so sijale in se iskrile, toda iz nasmeška preširokih ust je žarela svetniška duša, njegova modrost, njegova ljubezen do bližnjega.

Ta kmetavzarski duhovnik, ki je prihajal na dvor s svojimi grobimi čevlji, s scefranim pasom, z oguljeno in obledelo sutano – »ni ne lukenj, ne madežev!« je ponosno odgovoril kraljici, ki se je norčevala iz njega, – v čem je obstajala avtoriteta, ki jo je izžareval? Kaj je v petintridesetih letih njegovega delovanja naredilo iz njega najpomembnejšo in najznačilnejšo osebnost francoskega katolicizma in morda celo vse Cerkve? To, kar preseneča zgodovinarja, je najprej njegova odprtost. Razumen je, čeprav ne v pomenu, kakršnega dajejo besedi izobraženci. Ne prizadeva si, da bi blestel v dialektiki in besedni igri. Toda njegove majhne črne oči prodro z enim samim pogledom prav do dna bitja, dojamejo v trenutku situacijo. Vidi daleč in v tem je njegova genialnost; odkriva probleme svojega časa, celo take, ki jih drugi komaj slutijo, in najde zanje logične rešitve. Vendar je vse prej kot sanjač, oblikovalec sistemov, je natančen in stvaren, z obema nogama na tleh. Groza ga je praznih sanjarij in pretirane občutljivosti. »Konjska in oslovska ljubezen«, pravi nezmernemu čustvu. Ena sama njegova beseda ureja vse njegovo ponašanje, tako praktično kot duhovno, besedá, ki ga kaže kot Descartesovega sodobnika, človeka klasične dobe: »Bog ne terja od nas ničesar, kar nasprotuje razumu.«

Pa ne, da bi gledali v njem nekakšnega zagovornika knjižne modrosti in vsiljivega moralista. Ta resni in solidni človek, ki se nikdar ne prenagli – »kdor hiti«, pravi, »ta zavira božje delovanje«, – in čigar mirnost blagodejno vpliva na vsakega, zlasti pa na vsako, ki se mu približa, diha veselje in radost. Porogljiva modrost mu polaga na jezik nagle odgovore, najčešče gaskonjske. Če nekemu sinu sv. Frančiška, ki se poteguje za škofovski naslov, reče, da bi bilo njegov red škoda oropati tako pomembne osebnosti, le-temu ne preostane drugega, kot da pogoltne poklon. Vendar njegova ironija ni nikdar okrutna. Vincencij je pravo nasprotje polemika. Tudi v najbolj živahnih debatah ostaja vedno zmeren, usmiljen do ljudi, katerih trditve obsoja. Njegova najznačilnejša lastnost je prečudovita dobrota.

Ljubi ljudi: to je bistvo njegovega značaja; ljubi jih kljub njihovi povprečnosti in bednosti, ki ju pozna bolje kot kdorkoli; ljubi jih kljub temu. Njegov prvi življenjepisec Abelly – »mehkobni Abelly«, kot mu pravi z dokaj krivičnim posmehom Boileau, – poroča, »da ni mogel poslušati pripovedovanja o človeških stiskah, ne da bi se mu obraz skrčil od bolečine in sočutja«. Ljubezen do bližnjega z vedrim odtenkom rahločutnosti, kar ta krepost ni zmeraj. V najbolj zavrženih bitjih spoštuje človeško dostojanstvo, ker v njih spoznava podobnost z Bogom. V njem je celo nekaj frančiškovskega; v času, ko je oče Malebranche pretepal psa, prepričan, da tolče po avtomatu, je Vincencijeva dobrota do živali ganljiva. Ta popolna ljubezen do bližnjega prihaja do izraza neprenehoma v njegovih besedah, njegovih delih in v njegovem molku. Zaradi tega izžareva milino, ki sije. Eden njegovih učencev je pozneje izjavil: »Ali ne bi mogli tudi mi podobno kot učenca, ki sta šla v Emavs, reči, da so bila naša srca goreča od ljubezni do Boga, ko nam je govoril gospod Vincencij.«

Ljubezen do Boga, tu je treba iskati skrivnost gospoda Vincencija. To načelo vsega njegovega delovanja izvira iz njegove silne vere, iz njegovega zanesljivega nauka, če ljubi ljudi, jih zato, ker je enkrat za vselej vzel zares obe prvi zapovedi Evangelija, o katerih je Kristus učil, da sta si enaki: »Ljubi svojega Gospoda z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega, kakor sam sebe.« Njegova zanesljiva in vsestranska učinkovitost je posledica njegovega napetega duhovnega življenja.

Na tem je treba vztrajati že zato, da popravimo krivico. Ker je svetnik ljubezni do bližnje-ga veliko delal, ker je ljubosumno skrival, kar se je dogajalo v njem, iskreno prepričan, da to

nikogar ne zanima, ker ga je njegova skromnost gnala, da se je vztrajno in predosledno poniževal, ker je bilo njegovim nasprotnikom, zlasti iz Port-Royala, toliko do tega, da bi ga uvrstili med nevedneže, je bilo vse preveč teženj, da bi ga izločili iz slovite družbe duhovnih velikanov. Ali ne nastopa v filmu, ki je populariziral njegovo podobo v našem času, vse preveč kot ljudski dobrodelnik? Nenehno je treba ponavljati Bremondove besede: »Ni njegova ljubezen do bližnjega napravila iz njega svetnika, temveč njegova svetost ga je naredila resnično dobrotljivega.« Nedvomno sveti Vincencij Pavelski ni z novimi spoznanji prenovil religioznega razglabljanja; ni dal kot njegov učitelj Bérulle doktrinalne pobude za celo šolo. Niti objavil ni ničesar. Toda njegova misel, ki je ni uredil v logičnem sistemu, prepuščajoč razlagalcem, da jo strnejo v celoto, se vendarle kaže čudovito resnična in dosledna. In kdo od množice duhovnih veljakov te dobe je zapustil za seboj tako globoko sled.

Bistvo njegove duhovnosti je uravnovešenost in umirjenost. Sam bi dejal o njej, kar je rekel o kreposti, »da obstaja vedno v zlati sredini«. Tudi v ljubezni do bližnjega obsoja pretirano gorečnost, kot tudi njeno manjkanje. Njegov nauk je na pol poti med naukoma obeh njegovih učiteljev, ali bolje, združuje ju: gorečo berulljansko mistiko in bogoljubni humanizem svetega Frančiška Saleškega. Bolj kot Bérulle zaupa človeku, toda njegova metoda je nekam trša od tiste v Uvodu v bogoljubno življenje. Nasprotuje janzenističnim zmotam, vendar pa se ne vdaja skušnjavi popustljivosti. Tudi po tem kot po tolikih drugih vidikih naznanja, pripravlja Cerkev, kakršna je naša. Njegov naslednik v naslednjem stoletju je sveti Alfonz Liguori.

Konec koncev se zanj vse strne v temeljnem načelu, ki ga je neprekosljivo izrazil sveti Pavel in ga vodi »metafizika svetih«: treba je »živeti v Kristusu«. Dá, gospod Vincencij je vstajal ob štirih, začenjal svoj dan z bičanjem – prav do krvi – in si nalagal prekomerne napore in trud, kajti imel je pred očmi Kristusa, moža bolečin, po katerem dobe vse zemske bolečine svoj smisel. Živeti križ, živeti Kristusovo trpljenje, to je živeti ljubezen do ljudi. Bérulle je spodbudil gospoda Vincencija k premišljevanju učlovečene Besede z vseh vidikov njenega bolečin polnega življenja; sveti Frančišek Saleški pa ga je naučil, da ima človeštvo en sam Vzor. Tako se je Vincencij po tej veljavni formuli oklenil Kristusa z vso dušo kot »popolnega vzora, kot svetovalca ...«

V vseh življenjskih težavah je miren in optimističen, ker je Bogu prepustil skrb, da ga vodi. »Hoteti le, kar hoče Bog«; vedeti, da nas uporablja, če se mu prepustimo; »osvoboditi se samega sebe in dopustiti, da v nas deluje Bog«; nikdar ni delal nič drugega. In to se mu je posrečilo ...

Delal je torej, da bi ubogal Boga in božja znamenja. Kajti predvsem je človek, ki dela za Boga. Graditi božje kraljestvo hic et nunc (tu in sedaj), dati svetu več pravice in ljubezni, to je v njegovih očeh naloga kristjana. V nasprotju z nekaterimi mistiki, celo največjimi, ki so radi živeli v samoti in premišljevanju, ne da bi zaničevali pozemske stvari, vendar pa so bili dobrotljivi le z mrtvičenjem in molitvijo po pravilih prenašanja zasluženja in občestva svetnikov, je Vincencij združeval ljubezen do Kristusa z ljubeznijo do bratov. To je zadnja poteza v njegovi podobi in konec koncev najodločilnejša. Dejavna ljubezen do bližnjega se na svojem višku združuje s čisto kontemplacijo. »Našega najbolj dejavnega moža,« pravi Bremond, »nam je dal misticizem.«

VELIKE STVARITVE: MISIJON

Za gospoda Vincencija je prišla ura uresničevanja. Vedel je, kaj Gospod pričakuje od nje-ga. Po vrnitvi h Gondijevim je svoj naraščajoči vpliv izkoristil za raznovrstne dejavnosti na

najrazličnejših področjih, za delo, ki je bilo hkrati socialno, moralno, teološko, pastoralno in celo politično. Preseneča tako njegova raznolikost kot obsežnost. Izvesti ga je mogel le, ker je bil rojen voditelj in genialen organizator.

To zadnjo potezo njegove osebnosti velja podčrtati v trenutku, ko pod njegovimi mogoč-nimi rokami nastajajo velike stvaritve, ki jih je zapustil Cerkvi. Veliki ustanovitelji imajo pogosto te darove: spomnimo se svetega Benedikta, svetega Dominika in svetega Ignacija. Vincencij je te vrste. Podrejal se je prilikam, prilagajal okolju, v katerem je deloval, znal je izvleči iz ljudi in okoliščin najboljše, kar se je dalo, bil je natančen, previden, pameten; vedel je, da Bog človeku nikdar tako zelo ne pomaga kot takrat, ko si pomaga sam. Vse zadeve, velike in male, ki jih je imel na skrbi, je vodil po enako strogem redu. Ne sebi ne drugim ni nikoli ničesar nalagal iznenada. Prepovedoval je sebi in drugim nekoristna tveganja, slabo pripravljena dejanja, zaradi katerih je tolikokrat zvodenela darežljivost vernih. Kot právi voditelj je imel čut za celoto in podrobnosti, ki jih je bilo treba nadzirati. Bolj kot je napredoval, bolj so se kopičile odgovornosti na njegovih ramah, ki pa niso klonile. Eni nalogi se je pridružila druga: nasveti kraljici in reforma duhovščine, pomoč opustošenim provincam in organizacija semenišč, politična pogajanja in boj proti janzenizmu. Nikdar ga ni preplavilo, vedno je uspešno kljuboval vsemu.

Iz svoje skromne sobe pri Svetem Lazarju spodbuja, vladá, kontrolira svet. Koliko pisem je napisal in predvsem narekoval svojemu tajniku, dobremu bratu Ducournauju? Trideset tisoč, petdeset tisoč? Ne vemo. Costova izdaja jih obsega le tri tisoč. »Iz mesta ponoči«, tako je datirano eno izmed njih, toda druga, mnogo drugih je bilo v naglici napisanih spotoma. Prava poslastica so ta pisma, in celo kadar so stroga, jih preveva ljubezen do bližnjega. Odgovarja na vsa poročila, na vsa vprašanja, ki jih naslavljajo nanj; spušča se v najmanjše podrobnosti, pogovarja se z enim o košnji, z drugim o stavki mesarjev; pošilja pa tudi čisto načelne odloke, ki nalagajo dejanja. Le izredno jasen razum je zmogel te različne, tako prepletene dejavnosti, da jih more zgodovinar prikazati le, če umetno loči med seboj to, kar se je za gospoda Vincencija dogajalo vse hkrati.

Njegova prva stvaritev, okrog katere so se zvrstile vse druge, je bila Misijonska družba. Ideja je vzklila v njem spontano, ko mu je gospa Gondi s prstom pokazala duhovno bedo francoskega podeželja. V srcu, zvestem Kristusu, že en sam prizor neke zapuščenosti izzove nepremagljivo željo po apostolatu. Povrh je bila ta ideja, kot pravimo, »v zraku«. Tudi druge plemenite duše so se lotile pregnetanja težkega testa, da bi mu dodale novega kvasa. Petindvajset let prej je oče Auger dvignil Bordeaux in Jugozahod. Prav v trenutku, ko se je Vincencij spustil v tek, je oče Veron prehodil deželo okrog Caena, je presenetljivi Michel Nobletz razgibal vso Bretanjo. Na Korziki je sveti barnabit Aleksander Sauli neutrudno deloval dvajset let. To, kar je bil začel skoraj nehote v Follevillu, je Vincencij Pavelski nadaljeval drugod, v Paillartu in Sèrevilliersu, drugih vaseh Pikardije, potem v Villepreuxu, Joignyju, Montmirailu in vse do Mâcona v Burgundiji. V francoski Cerkvi niso kaj prida zaupali tem župnijskim misijonom, predhodnikom naših. »Norčevali so se iz mene,« prizna pozneje gospod Vincencij, »s prstom so kazali za menoj.« Toda ni bil človek, ki bi odnehal, ko pa je bilo njegovo delo tako očitno po božji volji.

Kmalu je spoznal, da uspehi ne bodo trajni, če misijoni ne bodo prenovljeni, načrtovani, skratka, če ne bodo ustanova. To pa je seveda predpostavljalo obstoj duhovniških moštev, ki bi jim bil misijon poglavitni namen. Rodila se mu je misel, da bi bilo treba za to ustanoviti posebno družbo. Ker je bil skromen, se še pomisliti ni upal, da bi mogel biti on sam njen ustanovitelj. Toda Previdnost mu je dala to vedeti na način, da ni mogel drugače, kot ubogati.

Po naključju je Previdnost uporabila glas odlične gospe Gondijeve. V tej nekolikanj prena-peti duši je bila resnična Kristusova ljubezen do bližnjega in smisel za Cerkev. Pridiga

januarja 1617 je naredila nanjo tako silovit vtis, da si je od svojih drobnih zabav in izdatkov za obleko prihranila znatni znesek petnajst tisoč liber in ustanovila stalni misijon za vse pripadajoče ji vasi. Obrnila se je na jezuite, ki so ponudbo odklonili, na oratorijance, ki so naredili prav tako. Teh družb podeželje ni zanimalo. Dobra gospa je prišla na misel, da bi ustanovila novo družbo. Deset let je pestovala svoj načrt, ga razkrila svojemu možu, ki mu je pritrdil in za trideset tisoč liber povečal prvotno dotacijo, dal pa ji je tudi poguma, naj spregovori o tem z njihovim dragim kuratom.

Zadeva se je hitro uredila. V Parizu je bilo tedaj na pobočjih hriba svete Genovefe lepo število kolegijev, ki so sprejemali dijake: bolj internati kot šole. Kolegij »Bons-Enfants« (Dobri otroci) blizu vrat svetega Viktorja – v današnji ulici Monge – je bil skoraj prazen in zelo razdejan. Pariški nadškof Jean-François de Gondi, brat poveljnika galej, je Vincencija imenoval za predstojnika, da bi mogel razpolagati s prostori. To je bilo marca 1624. Naslednjega leta 17. aprila 1625 je bila pri notarju sklenjena pogodba, s katero sta Gondija položila 45000 liber, Vincencij pa od nadškofa prejel v last kolegij. Dva meseca nato je dobra gospa Gondi izročila svojo dušo Bogu, za katerega je toliko naredila.

Predvideno je bilo, da bo Misijonska družba štela šest duhovnikov, prostih vsake nadarbine in vsake obveznosti; le-ti se bodo obvezali, da bodo pod nadzorstvom škofov hodili oznanjat evangelij podeželskemu prebivalstvu, ki je bilo skoraj povsem zapuščeno, medtem ko so imela mesta za svoje potrebe »kup doktorjev in redovnikov«. Okrog Vincencija so se zbrali trije velikodušni duhovniki: eden je bil André Portail, brezpogojno vdan bodočemu svetniku; drugi François du Coudray, ki je ubogim podeželanom žrtvoval to, kar mu je bilo najdražje, svoje duhovno delo, svojo knjižnico in celo hebrejščino, v kateri se je odlikoval; tretji Jean de la Salle, močna osebnost, uveljavil se je že v različnih sredinah. Lepo moštvo! »Hodili smo pridigat in misijonarit od vasi do vasi,« je pozneje pripovedoval Vincencij. »Povsod sem imel samo eno pridigo, ki sem jo obračal na vse mogoče načine; to je bila pridiga o strahu božjem. To smo delali mi, Bog pa je naredil, kar je predvidel že od vsega začetka: nekaj blagoslova je dal našemu delu. Ko so to videli, se nam je pridružilo mnogo du-hovnikov.«

Mala družba je začela rasti. Ne brez zavisti nekaterih. Na primer pariških župnikov, ki so vplivali na Parlament, da je izdal odlok precej v stilu koza in zelje; registriral je sicer kraljevo ustanovno listino, hkrati pa se tudi oziral na občutljivost nevoščljivcev. Potrebno je bilo iti v Rim in doseči, da bi papež novo družbo povzdignil v kongregacijo s pontifikalnim pravom. Kar osem let naporov je bilo za to potrebnih: Propaganda je dvakrat zavrnila prošnjo. Kaj so pravzaprav ti duhovniki, ki nočejo biti redovniki, žele pa opravljati podobno delo kot nekdanji beraški redovi? Nezaupanje ... še bolj čudno: zdi se, da gospod de Bérulle, Vincencijev prijatelj, ne le ni podpiral svojega učenca, temveč mu je metal pod noge zelo cerkvena polena od najmanjših do največjih. Potrebna je bila vsa diplomatska spretnost gospoda de Coudraya, da je bila igra dobljena. Dne 12. januarja 1633 je papež Urban VIII. z bulo Salvatoris nostri potrdil delo Misijonske družbe.

Nekaj mesecev nato je bil storjen nov pomemben korak. Gospodu Vincenciju in njegovim so ponudili samostansko posest. In kakšno posest, prav v srcu Pariza, skoraj sto oralov, pro-stor, ki ga danes zavzemajo bivši zapori Svetega Lazarja, severna železniška postaja, cerkev svetega Vincencija Pavelskega in bolnišnica Lariboisière. Zadnji prior je sporočil gospodu Vincenciju, da mu jo daruje. Le-ta se je sprva branil. »Mi smo revni duhovniki,« mrmra; »živimo preprosto; želimo služiti le revnim podeželanom ...« In doda: »Šele nastajamo, komaj za prgišče nas je ...« Nedvomno, vendar pa je bil globoko prepričan, da bo njegovo delo raslo, kot se razrašča gorčično zrno. Njegov prijatelj in svetovalec gospod du Val ga je pregovoril, da je sprejel. Spremenjen v velikansko delavnico usmiljenja, v pribežališče

vsakršne človeške bede, je nekdanji priorat, kjer so nekoč oskrbovali gobavce, postal matična hiša nove ustanove. Važen dogodek, ki je dal delu novih sredstev, nov polet. Pariz, nato Francija, nato Evropa in svet so odslej povezovali gospoda Vincencija s Svetim Lazarjem. Imenovali so misijonske duhovnike z imenom, ki jih je proslavilo: lazaristi.

Misijonski duhovniki: izraz je natančen in jih dobro označuje. Sprva so to duhovniki, svetni duhovniki, žive med podeželsko duhovščino in so vezani z zaobljubo stalnosti in še eno, ki je za njihovega ustanovitelja poglavitna, ker jih obvezuje k služenju ubogim. Posebni zaobljubi, ki jim onemogočata, da bi bili redovniki. Njihovo nalogo jim je gospod Vincencij nenehno nakazoval z besedami: »Prizadevajte si, kolikor morete za lastno izpopolnjevanje in gojite kreposti, ki vam jih je posredoval naš Učenik z besedo in zgledom: oznanjajte evangelij ubogim, predvsem ubogim na deželi.« Duhovnost gospoda Vincencija je vsa zaobsežena v tejle formuli: Živeti Kristusa, da bomo mogli Kristusa prinašati drugim: nič več, nič manj. »Če bi znali,« je še dejal, »prežeti duše z evangeljskim duhom, bi bili veliki misijonarji. Ta »če« je preponižen: le kdo so bili kdajkoli veliki misijonarji, če ne gospod Vincencij in njegovi sinovi?

Kdo so ti? Ljudje iz vseh slojev tako meščanov kot plemičev, pa tudi iz ljudstva. Kakršnokoli je že bilo njihovo poreklo, vsi so znali biti ljudski med ljudstvom, ubogi med ubogimi; prilagajali so se bedi brez zadrege in zmrdovanja. Po vzgledu svojega voditelja so vabili k svoji mizi najponižnejše. Niso bili imenitniki in se tudi niso prizadevali biti: poštenjaki, ki znajo govoriti preprostim poštenim ljudem, se smejati in šaliti z njimi, kajti njihova ljubezen do bližnjega je vesela krepost. Eden od njih pravi: »Kadar nas pošljejo naši gospodi škofi, gremo radovoljno in preprosto oznanjevat evangelij ubogim tako, kot je to delal naš Gospod.« Pridejo v trg, tržič ali vas, včasih tudi v mesto, ostanejo tam petnajst dni ali en mesec, pridigajo, se pogovarjajo povsod, predvsem v cerkvi, pa tudi drugod, če je potrebno. In zastonj, samo po sebi umevno, ne da bi od kogarkoli karkoli zahtevali. »Dolžni smo zastonj opravljati svoje misijone, prav tako kot kapucini živeti od miloščine,« je gospod Vincencij odgovoril gospe de Longueville, ki mu je ponudila plačilo za misijon. Nimajo drugega cilja, kot oznanjati božjo besedo in pripraviti ljudstvo na spoved in obhajilo. V tem popolnoma uspevajo.

V eni stvari je Vincencij zelo strog in nenehno opominja nanjo svoje sinove: namreč, da morajo biti preprosti, kadar govore o Kristusu, da jih bodo razumeli. Preprostost ni vedno poglavitna krepost pridigarjev. Tedaj so bile pridige često priložnost za bleščeče razkazovanje, za ceneno učenost, ki je pod pretvezo simboličnosti prihajala do skrajno smešnih primerjav. Gospod Vincencij ne varčuje s posmehom za »kvadratne periode«, »katedrsko« zgovornost, »vezanje otrobov«, za »počesane pridige«. »Dovolj teh Bibus in teh coeli coelorum!« (»Sveta nebesa!«) vzklikal dobrodušno. »Košatiti se z leporečjem, se pravi zagrešiti bogokletje, dá, bogokletje! Če hočemo ganiti srca, je treba govoriti prisrčno, brez puhlic, brez pretiranosti.« To imenuje Malo metodo. Ko zve, da eden njegovih misijonarjev kljub vsemu vztraja v svoji doneči zgovornosti, mu piše ljubeznivo, vendar ne brez hudomušnosti: »Sporočili so mi, da se preveč naprezate, ko govorite ljudstvu, in da vas to izčrpava. Za božjo voljo, gospod, pazite na svoje zdravje in bodite zmernejši v svojih besedah in čustvih!«

Uspeh je viden še danes. Misijoni so bili in so še vedno odlično sredstvo za pridobivanje duš. Ko je Bossuet pisal papežu Klemenu XI. in prosil za kanonizacijo Vincencija Pavelskega, je podčrtal odločilen vpliv, ki ga je imel misijon v Metzu za njegov duhovni razvoj. Ponižni, mali, na katere so se v prvi vrsti obračali misijonarji, so bili prav tako ganjeni. Misijon je postal dogodek: v Laonu, na primer, so preložili semenj, da bi mogli vsi poslušati misijonarje. Iz Poitiersa je eden od poslanih duhovnikov, ki je sprva naletel na

težave, pisal ves vesel: »Te duše, ki so se zdele trde kot kamen, so se vnele v svetem ognju.« Mende, Arles, Angoulême, Cahors, Sens, Annecy, Châlons, Tréguier, Guingamp, Morlaix so drug za drugim prosili za gospode od Svetega Lazarja. Težav ni manjkalo. V Sedanu so imeli opraviti s številnimi protestanti, kar je zapletlo položaj; v Saint-Méenu z ljubosumnimi benediktinci, ki so jim skušali preprečiti, da bi se tam naselili; v Saintesu s samim zlodejem, ki je ponoči prihajal trkat v klet z močnimi strašljivimi udarci. Iz Svetega Lazarja je gospod Vincencij sledil razvoju svojega dela; sprejemal je poročila superiorjev hiš, ki jih je Misijonska družba ustanavljala v velikih središčih, in poročila misijonarjev od vsepovsod, kjer so delovali. Njegovi sinovi so pisali pravo zlato legendo: iz vse Francije so prihajali izrazi hvaležnosti. Nekega dne je od Etienna Blatirona, ki je misijonaril na Korziki, prejel razburljivo pripoved o bratskem poljubu, ki sta si ga ob koncu pridige javno dala dva smrtna sovražnika, oba obsedena od želje po maščevanju. Solze veselja.

In potem dva »saint-germainska« misijona, ki pričata, da se gospod Vincencij ni zanimal le za kmete na podeželju. Dvorni misijon leta 1638; kralj, ki se je tedaj mudil na gradu Saint Germain-en-Laye, je zahteval pridigarje, ki mu jih je gospod Vincencij prav rad poslal; izbral jih je izmed svojih »torkovskih« poslušalcev in jim naročil, naj tem lahkomiselnim lepim damam, tem gospodom dvobojevalcem, tem »razgaljenim vratovom« in razsvetljencem povedo nekaj prvobitnih resnic, kar so misijonarji brez trepeta izpolnili. Potem misijon, ki je sledil čez tri leta v manj odišavljenem okolju, v pariškem predmestju Saint-Germain, o katerem je dobri Abelly dejal, da je »smetišče vseh pregreh«, in kjer so učenci gospoda Vincencija pridobili toliko duš, da je bil župnik v Saint-Sulpiceu, gospod Olier, čisto zmeden in si je nauk zapomnil.

Vse do konca, prav do svojega zadnjega dne, se je gospod Vincencij ukvarjal predvsem z Misijonsko družbo, ki je bila v središču njegove pozornosti. Po smrti gospe de Gondi je druga visoka dama postala zaščitnica mlade kongregacije, vojvodinja d'Aiguillon, jasen razum, vsega dobrega željna duša: z njeno pomočjo je izravnal mnogo težav in pridobil mnogo pomoči. Celo nezaupljivi kardinal Richelieu je potrdil delo gospoda Vincencija in ga podpiral. V samem trgu, katerega ime je nosil, je ustanovil misijon in mu umirajoč določil pomembno volilo. Postaran, strt, hrom se Vincencij, če je bilo potrebno, ni obotavljal obiskati posameznih področij svojega Misijona ter pri tem uporabljal kočijo, ki so mu jo dale Gospe krščanske ljubezni, in jo je imenoval »moja sramota«. Ob njegovi smrti leta 1660 je Sveti Lazar dal 140 misijonov, kongregacija je štela petindvajset hiš s stoenaintridesetimi du-hovniki, štiriinštiridesetimi kleriki, dvainpetdesetimi brati pomočniki; te številke napravijo vtis, dajo pa tudi slutiti, kako težka je bila naloga vsakega lazarista. »Trije pomenijo več kot deset, če poseže vmes naš Gospod,« je smeje se dejal gospod Vincencij. Njemu in njegovim sinovom gre hvala – gotovo ne le njim, vendar predvsem njim – da je katoliško reformno gibanje v Franciji prenehalo biti le zadeva klerikov in izobražencev. Francoska zemlja je zopet našla svoje krščanske korenine. Sorazmerno temu, kolikor jih je ohranila, jim mnogo dolguje.

OD DUHOVNIKOV JE ODVISNO KRŠČANSTVO

Med nalogami, ki jih je gospod Vincencij določil svojim sinovom, je bila še tretja. Posvečati sebe in posredovati Besedo ubogim, dá, toda treba je tudi »pomagati duhovnikom, da dosežejo svojemu stánu potrebne kreposti«. Ta tretji namen je bil zares nujna posledica prvih dveh: če hočemo evangelizirati ljudstvo, moramo evangelizirati njegove pastirje, ki so pogosto tega prav tako potrebni.

Odloki tridentinskega koncila očitno niso zadoščali, da bi mahoma ustavili propad duhov-ščine. Dokaj naporov je bilo še potrebnih za vzpon po strmini, po kateri je Cerkev že dvesto let drsela navzdol. Preveč duhovnikov, zlasti na deželi, je živelo na ravni ljudstva, katerega moralnost po tolikih letih političnih, verskih in socialnih krčev ni bila na višku. Večina njih ni bila ravno razuzdana, vendar ni živela nič kaj duhovniško. Mnogi so bili leni – »lenoba je pregreha duhovščine,« je priznal gospod Vincencij – brezbrižni za pastoralna prizadevanja. Zaradi pomanjkanja izobrazbe so bili zelo nevedni: Vincencij se je mogel spomniti župnika, ki ga je srečal v času svojih prvih misijonov na Gondijevih posestvih; niti obrazca za odvezo ni znal. Nenavzočnost na službenem mestu je bila običajna.

Ta padec duhovščine je mučil duhovniško dušo gospoda Vincencija. Za položaj, kakršen se mu je razkrival, je imel strašne besede: »Duhovniki, ki žive tako, kot danes velika večina, so največji sovražniki Cerkve.« In še: »Izprijenost duhovniškega stanu je glavni vzrok propada Cerkve.« Stroga kritika, ki pa samo izpričuje globoko zahtevnost tega velikodušnega srca. »Kakršni so duhovniki, tako je ljudstvo.« – »Če more dober duhovnik narediti veliko dobrega, oh, koliko zla prinese slab ...« In dostavil je še nekaj besed, kot da bi jih govoril sveti arški župnik: »Nič ni večjega od dobrega duhovnika.«

Lotil se je torej reforme duhovščine. »Oh, gospodje, bratje moji,« je vzkliknil pred svojimi lazaristi, »oblikujte dobre duhovnike, to je najtežje, najbolj vzvišeno in najpomembnejše delo za rešenje duš.« Zares težko delo. Treba je bilo odpraviti toliko močno zasidranih razvad, zahtevati jamstvo za moralnost bodočih duhovnikov, jih prisiliti, da si pridobe specialno izobrazbo, preprečiti, da bi vstopali na priporočilo kakega mogočneža samo zaradi boljšega družbenega položaja, s seboj pa prinesli le neznatno teološko prtljago. Stavbo je bilo treba graditi znova prav od temeljev! Spričo tega orjaškega problema ni bilo tesno le gospodu Vincenciju. Tridentinski koncil ga je temeljito proučil pred pol stoletja in postavil modra načela; treba pa jih je bilo uresničiti. Bérulle s svojim Oratorijem, Bourdoise s svojo duhovniško družbo sta vsak po svoje delala na tem. Nekoliko pozneje nastopijo še gospod Olier in sveti Janez Eudes, Holzhauser v Nemčiji in drugi. V tem velikanskem dejanju Vincencij Pavelski ni bil sam, pripada pa mu glavna vloga.

Prvo od njegovih uresničenj mu je dobesedno navdihnila Previdnost: v njegovem življenju se mu je često pripetilo, da je ponižno sprejel kako pobudo, kako misel, neki načrt, kot da je prišel od Boga, potem pa zastavil za njegovo uresničenje vso svojo vnemo in organizatorično genialnost.

Bilo je julija 1628. Škof iz Beauvaisa Augustin Potier de Gesvres se je peljal v kočiji po eni izmed cest v svoji škofiji; spremljalo ga je nekaj duhovnikov, med njimi gospod Vincen-cij. Zdelo se je, da škof dremlje. Nenadoma odpre oči in reče: »Končno mi je prišlo na misel, kako bi mogli hitro in učinkovito pripraviti klerike na svete redove. Za nekaj dni bodo prišli k meni. Podvrgli se bodo pobožnim vajam, poučili jih bomo o njihovih dolžnostih in nalogah.« Gospod Vincencij je poskočil od veselja: »Ta misel prihaja od Boga, gospod. Nič boljšega ne vidim, s čimer bi mogli spraviti duhovščino vaše škofije na pravo pot.« – »Treba bi bilo začeti čim prej,« je odgovoril škof. »Sestaviti bi bilo treba program, pripraviti seznam predmetov, ki bodo snov za razgovor in se vrniti v Beauvais petnajst do dvajset dni pred septembrsko ordinacijo, da bo vse pripravljeno za duhovno obnovo.«

Tako so se rodile duhovne vaje za ordinande. V naslednjih kvatrah je gospod Vincencij vodil prve duhovne vaje v Beauvaisu. V treh letih je bilo besedilo popolnoma dognano, sestavljen pravilnik in izdan priročnik »Razgovor z ordinandi«, ki ga je uredil gospod Vincencij, sodelovale pa so še druge pobožne osebe; priročnik je bil hkrati navodilo za askezo in prerez skozi teologijo. Uspeh je bil precejšen. Pariški nadškof je hotel imeti duhovne vaje v svoji škofiji; prosil je gospoda Vincencija, da bi jih uvedel v kolegiju Bons-

Enfants. Ko pa so Misijonski družbi ponudili priorat Svetega Lazarja, je nadškof zahteval, naj bodo tam redne duhovne vaje za vse njegove bodoče duhovnike. Ustanova je blestela; druge škofije so jo prevzele tako Troyes, Nayon, nato Savojska in celo Rim. Trajanje se utegne zdeti katoličanu 20. stoletja dokaj kratko – le kaj naj se doseže resnega v dvajsetih dneh? – vendar pa je duhovna prenova prav učinkovita. O tem pričajo ordinandi kot Jean Jacques Olier, opat de Rance in zlasti Bossuet, ki se jih je udeležil kot poslušalec, pozneje pa jih je tudi vodil.

Vendar pa se je gospod Vincencij bolj kot kdorkoli zavedal pomanjkljivosti teh duhovnih vaj. Bile so nedvomno le začetek, potrebno je bilo več. Pet let je čakal, da ga je Previdnost poučila, kaj naj stori. Namig so mu dali duhovniki, ki so se udeležili duhovnih vaj za ordinande pri Svetem Lazarju. Tam so se zavedeli veličine in odgovornosti duhovniškega poklica, pa so prosili gospoda Vincencija, naj jih redno zbira pri Svetem Lazarju in »razpravlja z njimi o krepostih in dolžnostih, ki so potrebne za njihovo službo«. Svetnik je sprejel njihovo pobudo in 24. junija 1633 začel s »torkovskimi konferencami«. Skoraj brez prenehanja jih je nadaljeval do svoje smrti. Postale so slavne in zelo obiskane. »Skoraj ni zaslužnega duhovnika, ki jih ne bi obiskoval,« pravi odlični pedagog Lancelot, ki so ga vprašanja duhovniške preobrazbe zanimala prav tako kot grški koreni. Tam se je izoblikovala duhovniška elita, globoko verna in plemenito zavzeta za stvar. »Med gospodi, ki so se udeleževali konferenc,« pravi Vincencij, »ni bilo niti enega, ki bi ne bil vzoren. Vsi so dosegali nadpovprečne uspehe.« Med njimi je izbiral misijonarje za katehezo dvora v Saint-Germainu. Bossuet, ki se je redno udeleževal konferenc, lepo pričuje o njihovi »duši«: »Bil je služabnik, ki je, kot pravi sveti Peter, govoril o Bogu s takim poudarkom, kot da bi se Bog sam razodeval po njegovih ustih.« Na teh konferencah je bilo videti škofe, na primer Godeauja, de Grassa, opata de Coulangesa, ki ga je gospa de Rabutin-Chantal imenovala Predobri (le Bien-Bon), gospoda Olierja, ki je razmišljal o ustanovitvi Saint-Sulpicea, in Abellyja, bodočega življenjepisca gospoda Vincencija. Vsi so na vso moč razglašali, kaj dolgujejo temu božjemu človeku.

Vse to je bilo zelo lepo. Dovolj? Še ne. Uspeh duhovnih vaj in »torkov« je napotil gospoda Vincencija, da jim je dodal še tretji del. Tridentinski koncil je na 23. zasedanju zahteval, naj škofi v svojih škofijah ustanovijo semenišča za vzgojo duhovnikov, vendar so več kot sedemdeset let po zaključku koncila še vedno iskali primerno obliko. Vsi reformatorji so mislili na to, predvsem Bérulle in Bourdoise. Rezultati so bili dotlej povprečni. Celih dvaindvajset let so očetje v Oratoriju poskušali brez uspeha. Gospod Bourdoise je v Saint-Nicolas-du-Chardonnetu v tridesetih letih ustanovil le duhovniško skupnost, kjer je pri-pravljal mlade: koristno delo, vendar z dokaj skromnim učinkom. Vsi škofi, ki jih je bolj ali manj neposredno vzgajal gospod Vincencij, so ga prosili, naj organizira semenišča. Ko bi mu Bog dal znamenje! Še enkrat ga je Previdnost uslišala. Sam kardinal Richelieu je med neko pomembno konferenco pozval gospoda Vincencija, naj reši problem, ki mu je tako pri srcu.

Kolegij Bons-Enfants je postal semenišče komaj sto metrov proč od semenišča gospoda Bourdoisa. Več, dve semenišči sta nastali na pobudo gospoda Vincencija: »Veliko« v Bons-Enfants, kjer je ostalo dvanajst bodočih duhovnikov, in »Malo«, kjer so se otroci šolali, ne da bi se morali odločiti za ordinacijo. Tako je postala ločitev gojencev in semeniščnikov, ki si jo je francoski episkopat želel že sedemnajst let, dejstvo. To se je zgodilo v začetku leta 1642, istočasno, ko je gospod Olier ustanovil semenišče Vaugirard. Dokončna oblika semenišč je bila nakazana.

To seveda ne pomeni, da so bila začetna semenišča podobna današnjim. Bodoče duhovnike so sprejemala za čas od šestih mesecev do dveh let, različno v posameznih krajih. Posredovala so bolj duhovno in pastoralno vzgojo kot pa visoko teološko izobrazbo. Gospod

Vincencij je močno vztrajal pri tej vzgoji – in dokaj drakonski predpisi, ki jih je sestavil, so pripomogli, da se je gojencem vtisnila v spomin. Nič ni zaupal »sholastičnim pretiravanjem«, kot je dejal, »ki jih je mogoče poslušati v Navarri in na Sorbonni«. »Scientia inflat« (»Znanje napihuje«), je pogosto ponavljal. Hotel je ostati praktičen. Vendar pa je želel, naj bi bili njegovi semeniščniki razgledani in izobraženi. Nastal je vincencijevski tip semenišč, ki je dosegel hiter uspeh. Lazaristi so združili to delo z misijoni; pošiljali so svoj naraščaj misijonarit in ustanavljali semenišča povsod, kjer so to želeli škofi. V Cahorsu leta 1643, v Saintesu leta 1644, v Mansu leta 1645, v Agenu in Tréguieru leta 1648, v Montaubanu leta 1652. Ob smrti si je mogel ustanovitelj reči, da je dobro delal za vzgojo dobrih duhovnikov, vrednih svojega poklica.

CARITAS CHRISTI URGET NOS (Kristusova ljubezen nas priganja)

Misijoni, semenišča, spreobrnitev množic, reforma duhovščine – zares prelepa dela. Vendar za neutrudljivega gospoda Vincencija je bilo to vse premalo. Ljubezen do Boga in do bližnjega je razjedajoča strast; kdor se ji je predal, mu ne dopušča nikakršnega počitka. Vincencij, ki ga je od vseh strani priganjala beda, se je odzival vsakemu klicu; prehiteval je celo stiske, ki še niso prišle do izraza. Pod njegovimi rokami so po vrsti nastajala dela, ustanove, skupnosti, katerih edini cilj je bil doseči, da bi bilo življenje malih ljudi manj trdo, manj krivično in kruto. Pred njim so padale socialne pregraje: denar ni bil več ujet v sebičnost. V času mračne okrutnosti je prižgal veliko luč dobrote. Dobrotno in preprosto je položil temelje tako imenovanemu socialnemu nauku, ne da bi se ukvarjal s teorijami. Načelo, ki ga je dal svojim hčeram, je bilo njegovo življenjsko načelo: »Ljubezen križanega Kristusa nas priganja.«

Podoba, kakršno so hvaležni potomci ohranili o tem božjem možu, je takale: Vincencij Pavelski, apostol ljubezni; to je zapisano celo v besednjakih. Vincencij, ki varuje v žepih svoje široke pelerine zapuščene malčke, pobrane po kotih ulic; Vincencij, ki plane, da bi nadomestil pri veslih galeota, skrušenega pod udarci paznika; Vincencij, ki z lastnimi rokami streže bolnikom, nagnetenim v bolnišnicah, in jih oskrbuje brez gnusa in brez strahu pred morebitno okužbo; Vincencij, naseljevalec opustošenih zemljišč, organizator katoliške pomoči, ob kateri se navdihuje naša; cele pokrajine rešuje od lakote ... Podobe svetnika, ki so še vedno navzoče v duhu in srcu francoskega ljudstva; ni jih mogoče gledati brez ganjenosti. Vincencij, najbolj človeški med vsemi svetniki ...

Kadar pomislimo na karitativno delo gospoda Vincencija, si moramo priklicati v spomin dobesedno grozljive okoliščine, v katerih ga je opravil in zaradi katerih je bilo nujno. Francija je bila v začetku 17. stoletja oslabljena in izčrpana spričo verskih vojn; pod pametno upravo kralja Henrika IV. ji je velika življenjska sila, ki jo je premogla tedaj, omogočila, da so se ji rane hitro zacelile. Dvomljiva leta mladoletnosti Ludvika XIII. niso preveč zavirala tega porasta; v glavnem se je bilo treba boriti le z naravnimi težavami in neprilikami, katerim se niso pridružile take, ki jih povzroča človeška norost. Tragičen pa je postal položaj, ko je po padcu svojega švedskega zaveznika Gustava Adolfa prešel Richelieu iz prikrite v odkrito vojno, da bi ohranil evropsko ravnotežje. Poguba je pretila kraljestvu, ki je bilo napadeno hkrati od vzhoda, kjer je junaški Saint-Jean-de-Losne kljuboval cesarskim, in od severa, kjer so Piccolominijevi Hrvati osvojili Corbie. Medtem ko so najbogatejši Parižani napolnili svoje kočije in zbežali, so se španski konjeniki pojavili v Pontoisu. – Šampanja, Burgundija, Pikardija in prav tako Lotaringija (ki je bila francoska le po jeziku in srcu) so sople pod sovražnimi udarci. Treba si je predočiti velike nesreče, ki so trajale še dolgo potem, ko je »leto Corbieja« (1636) postalo leto hudega spomina. Tolpe vojakov so križarile po deželi,

požigale, ropale in počenjale še hujše reči. »Vsak moj vojak ima vraga v telesu«, je dejal vojvoda Lotarinški, »in ta vrag se početveri, kadar je na vidiku ropanje.« V spremstvu svojih slug in žena je kakih dvesto do tristo mož leta živelo v Franciji in jo potem, ko si je opomogla in dosegla zmago, zapustilo v stanju, ki si ga ni težko predstavljati ...

Človek si komaj upa verjeti dokumentom, ki nam poročajo o bedi teh nesrečnih let. Ti skeleti polni ran, so lazariste, kot sami priznavajo, navdajali s strahom, ti nagi otroci, ki so iskali koreninice. Te matere, ki so si delile meso lastnih otrok. »Ne orjejo več,« je vzkliknil eden od pričevalcev, najhujši krik nejevolje, ki ga more iztisniti francoski kmet. Strahotam vojne so se pridružile epidemije, ki jo običajno spremljajo: kuga, ki se je pojavljala leto za letom, skoraj prav tako smrtonosne koze, razsajale so garje. Za nameček se je vmešalo še vreme: zime so bile strašne in poplave katastrofalne. Potem ko so mislili, da se bodo po sklenitvi miru oddahnili, je prišlo do novih zmed. Vojna protestantov okrog Montaubana in La Rochelle, zarota plemstva proti velikemu kardinalu, upor kmetov v Perigordu in bosih v Normandiji, vse to ni bilo dovolj: gospodje v parlamentu, katerim so se kaj kmalu pridružili tudi vojvodi in knezi, so v Parizu začeli proti italijanskemu kardinalu (Mazarinu) igro, ki kljub svojemu poimenovanju Fronde (frača) ni bila prav nič otročja in je znova pahnila prestolnico v grozo in lakoto. Strahoten čas.

Čudež gospoda Vincencija je v tem, da je znal kljubovati vsem nesrečam, ki so jih izzvali pripetljaji in neodgovornost ljudi, in je odkrival v tej sebični, lahkomiselni in surovi družbi prave zaklade krščanske ljubezni, ki mu je bila v pomoč pri njegovem prizadevanju. Kajti skrivnostno žarenje njegove osebnosti je pritegovalo na stotine in tisoče požrtvovalnih sodelavcev. S svojo ukazujočo milino je nalagal žrtve. »Kraljica ne potrebuje draguljev!« je ljubeznivo vzkliknil Ani Avstrijski, ki se je obotavljala dati svoje diamante. Navdušenje za požrtvovalnost, vneto posnemanje velikodušja, to je znal gospod Vincencij vzbuditi v dušah, ker je njegova prekipevala od tega.

Najprej so bile to Gospe krščanske ljubezni. Njihova ustanova se je rodila, kot smo videli, spontano, to se pravi previdnostno, v Chatillon-des-Dombes: nebeški navdih, vendar hitro konkretiziran s podrobnim pravilnikom. Ko se je vrnil v Pariz h gospe de Gondi, je bila za gospoda Vincencija igrača, da je pridobil nekaj svetovljank in jih povezal v organizacijo krščanske ljubezni, podobno oni v Chatillonu. Od njih je pričakoval, da bodo hodile obiskovat »gospode reveže«, da jim bodo prinašale hrano in obleko; da jih bodo podpirale gmotno in moralno, »če bi vprašali našega Gospoda: Kaj si prišel delat na svet? – Pomagat ubogim! – Še kaj drugega? – Ubogi! – Kaj še? – Ubogi! Tu sem zato, da pomagam ubogim!« Čudovito je, da je toliko duš razumelo to govorico. Je bila to, kot so govorili, »moda krščanske ljubezni«? Morda. Bog uporablja vse za svoje načrte. Vendar niso bile to le svetovljanke kot bogata predsednica Goussault, prednica »Družbe gospa«, ki je s svojimi bolniškimi strežnicami tako veselo gojila krščansko ljubezen do bližnjega; ne le odlična gospodična Polaillon, – ki jo je gospod Vincencij za šalo imenoval gospodična Poulaillon (kokošnjak), – in katere veliki nos in žive oči so se pogumno hodile kazat v najbolj zloglasne četrti; ne le odlična gospa de Villeneuve, ki se je s svojimi Hčerami od Križa navduševala za pouk revnih deklic; ne le gospa de Miramion, očarljiva šestnajstletna vdova, ki se je odrekla dvoru in vzela v svoje roke bolnišnice. Koliko velikih imen Francije okoli postelj v Hôtel-Dieu in v Salpêtrière! Gospa de Maupeou, kneginja de Montmorency, vojvodinja de Nemours, gospa de Beauharnais, gospa de Hautefort in celo princese po rodu kot Luiza Marija Gonzaga, bodoča poljska kraljica, in sama Ana Avstrijska, kraljica Francije. Iz Pariza je družba gospa sipala svoje žarke po vsej Franciji: v Beauvais, Senlis, Joigny, Meaux, Chalons. Povsod so naredile mnogo dobrega.

Eno teh »gospa krščanske ljubezni« je treba omeniti posebej pred vsemi drugimi: Ludoviko de Marillac (1591–1660). To je bila mlada vdova pravnika, ki je našla v krščanski ljubezni odgovor na svoje dvome in tesnobe, izrazito moški razum, jasen in urejen. Po dokaj neveselem otroštvu in mladosti se je dvaindvajsetletna nerada poročila s štiridesetletnim go-spodom Antoinom Le Grasom, tajnikom Marije Medicejske, in ga zgubila, ko ji je bilo štiriintrideset let. Že dolgo je gospodična Le Gras (op.: V tem času je bil naziv gospa pridržan plemkinjam; meščanke, tudi poročene, so klicali za gospodične), oropana zabav tega sveta, ki jo je slabo sprejel, pričakovala znamenja od Boga, ne da bi se tega prav zavedala. Bilo ji je dano. Ko je za obletnico smrti svojega moža naročila mašo, je duhovnik, ki jo je daroval – Vincencij Pavelski, izbral poročno mašo. Ganjena se je Ludovika de Marillac zau-pala ustanovitelju »krščanske ljubezni« (Charité). Le-ta jo je takoj pritegnil k delu, ki je bilo še v povojih, štiri leta pozneje, ko je dodobra spoznal svojo spovedanko, njen smisel za presojo in poveljevanje, ji je zaupal nadzorovanje in po potrebi tudi preobrazbo obstoječih organizacij »krščanske ljubezni« ter ustanavljanje novih. Dobro je delala v Montmirailu, Villepreuxu, v Beauvaisu in drugod.

Kdo od njiju je prvi pomislil na novo ustanovo? Ludovika de Marillac je bila vse svoje življenje tako ponižna, da nismo vedno dovolj pravični do nje. Ali ne spričuje popularno ime »Sestre svetega Vincencija Pavelskega« prostovoljne diskretnosti nje, ki je bila tudi ustanoviteljica? Toda vsekakor je zasluga gospoda Vincencija v tem, da je zamisel osvojil in jo izpeljal. Ni bilo težko ugotoviti dveh pomanjkljivosti, ki tudi današnjim delom usmiljenja nista neznani: vse prepogosto so gospe vlekle na bistahor in na hi, kajti vsaka skupina je hotela sama odgovarjati za vsa svoja dejanja, kar je po besedah gospoda Vincencija imelo za posledico pravo zmešnjavo; po drugi strani pa dobre gospe, ki so bile zlasti v mestih preveč zaposlene s svojimi posvetnimi opravki, po začetnem navdušenju niso več našle časa, da bi pripravljale hrano ubogim, da bi jim jo prinašale in jim stregle. Pa so pomislili na to, da bi jim dali pomočnice: to je bila »Bratovščina krščanske ljubezni, strežnic revnih bolnikov v župnijah«: Hčere krščanske ljubezni (usmiljenke).

Začetki so bili težki. Da bi ustanovil poklicne hčere krščanske ljubezni, je gospod Vincencij zbiral na svojih misijonih mlada dekleta skromnega porekla, katerim ni bilo do poroke, in jih pošiljal v župnije, kjer so obstajale skupine Gospa krščanske ljubezni. Ker so bile izbrane na slepo srečo in zelo malo pripravljene, so te pomočnice razočarale. Neobhodno potreben je bil boljši izbor in vzgoja za naloge, ki so jih čakale. Tega se je lotila gospodična Le Gras. Dne 29. novembra 1633 je zbrala v skromnem stanovanju v četrti Saint Victor, blizu Saint-Necolas-du-Chardonneta štiri ponižne kmetice, ki so se odločile služiti ubogim. Ustanova hčera krščanske ljubezni je bila rojena. Dotok novink je bil tolikšen, da so se morali že čez tri leta preseliti v La Chapelle v večje prostore in nato v ulico Faubourg-Saint-Denis nasproti Svetega Lazarja.

Tako se je rodila ustanova, ki je v največjo čast Cerkvi, ena tistih, ki s svojim pričevanjem Kristusove ljubezni preprečujejo, da v mračnih trenutkih življenja ne obupamo nad človeštvom. Znane so Napoleonove besede, ko je nekega večera v Tuilerijah skupina filozofov pred njim povzdigovala dobrobit človekoljubja v dobi razsvetljenstva: »Vse to je lepo in prav, gospodje,« jih je prekinil cesar, »toda naredite mi eno samo sivo sestro!« (op.: Usmiljenke so tedaj nosile sivo redovno obleko in ne modre, kot smo je vajeni danes; na glavi so imele belo platneno čepico, ki je popolnoma zakrivala lase. Ko je sivo obleko zamenjala modra, so si lase zakrivale z belim, močno poškrobljenim rogelnikom, ki so ga po zadnji vojni opustile.)

V najbolj žalostnih velemestnih ulicah in najbolj zapuščenih podeželskih predelih sta njihova obleka, kakršno so nosile kmetice v času gospoda Vincencija in jo vidimo na Le

Nainovi sliki »Kmetje pri večerji«, ter njihov beli rogelnik živa simbola tega, kar more člove-ško srce, ki ga navdihuje Kristusova ljubezen, dati najbolj vzvišenega. Če Francoz sreča ta simbola na drugem koncu sveta v tuji deželi, se ne more ubraniti globoke ganjenosti, polne nežnosti in občudovanja.

Hčere krščanske ljubezni niso bile in niso »redovnice« v pravem pomenu besede: v 17. stoletju so bile redovnice dosledno zaprte v klavzurah. Sveti Frančišek Saleški je imel v načrtu posvečena dekleta, ki bi živela med svetom in bi delala za Kristusa in Cerkev, vendar ni uspel. Njegove vizitandinke so se morale vrniti v klavzuro. Vincencij je uspel, ne brez težav. Ko je kraljevi prokurator gospod Blaise Meliand prvikrat sprejel gospodično Le Gras, ki je prišla prosit, da bi parlament registriral statute njene ustanove, je ves presenečen vzkliknil: »Kaj, ve ste svetne? Saj to ni mogoče! Vse ženske skupnosti so redovne.« Vincencij ni bil zaman Gaskonjec. Statut je preuredil tako, da je bila vsakršna zmeda nemogoča in vse ovire izravnane. Leta 1646 je pariški nadškof potrdil pravila; zelo spretno je Ludovika de Marillac dosegla, da je bila nova ustanova pod vodstvom njenega duhovnega očeta, gospoda Vincencija, česar on sam iz skromnosti ni želel. (Obstaja zgodba o izginulem dosjeju, precej policijska in nadvse zabavna). Leta 1657 je kralj s posebnim patentom potrdil ustanovo, ki jo je 1668, osem let po smrti obeh ustanoviteljev, priznal tudi papež.

Ali je mogoče izmeriti pravcato socialno revolucijo, ki jo predstavlja ustanovitev Hčera krščanske ljubezni? Kajti krščanska ljubezen do bližnjega je bila dotlej predvsem delo duhovščine, redovnikov in premožnih gospa. Zdaj pa se jim pridružijo dekleta iz ljudstva, »ta dobra podeželska dekleta«, ki jih je Vincencij tako hvalil, dekleta, ki nosijo imena, cvetoča na francoskih tleh: Madeleine Raporteblé, Marie Vigneron, Jeanne Gressier, Mathurine Guérin, Julie Hore Loret, Toussainte David in Françoise Fanchon ... Kreposti teh preprostih, čistih, treznih in vztrajnih je hotel Vincencij uvesti v vsej »Mali družbi«. Njim, ki so se hotele posvetiti služenju revnim, je postavljal za vzgled planšarico Marguerite Naseau, malo dekle iz Suresnesa, ki se je čisto sama naučila svojega »božjega križa« – kot so tedaj imenovali abecedo – tako, da je mestoma prosila mimoidoče, naj ji razložijo črke, nato pa je z revno culo hodila od vasi do vasi in učila najrevnejše otroke. Ko je nazadnje srečala Vincencija, ki je imel misijon v Villepreuxu, se je takoj posvetila njegovemu delu: »Prva hčerka krščanske ljubezni,« je govoril o njej, »vsi jo imajo radi.«

Povsod je uporabljal svoje hčere; česarkoli se je lotil, vsemu so se pridružile sive sestre. V župnijah so obiskovale siromake na domovih, poučevale so deklice. Toda kmalu so jih poslali v bolnišnice, kamor so prinesle svoj sijoči smehljaj. Ko se je gospod Vincencij ukvarjal s priporniki in galeoti, so mu tudi pomagale sive sestre pri tem strašnem delu. In ko je kraljica Ana Avstrijska prosila pomoči za ranjene in bolne vojake, so zopet sive sestre kot vedno poslale štiri svoje k armadi – prve bolničarke – od njih sta dve umrli za kugo. To so bile te redovnice zunaj vrste, ki niso bile redovnice ... »Pojdite k siromakom, namesto da molite,« jim je dejal gospod Vincencij, »to se pravi zapustiti Boga zaradi Boga.« - »Mala družba« se je hitro večala: na poti h kongregaciji, ki šteje danes (op.: leta 1981) štirideset tisoč žena! Leta 1660, ko sta drug za drugim legla v grob Vincencij Pavelski in Ludovika de Marillac, so imele sto hiš, od tega trideset v prestolnici. In povsod so hoteli sive sestre.

Gospe krščanske ljubezni, Hčere krščanske ljubezni: kaj pa je bilo z moškimi? Ali jih je gospod Vincencij pustil ob strani? Čeprav je imel očitno več zaupanja v ženski spol, v njegovo neprekosljivo predanost, vendar ni zanemaril drugega. Leta 1619 je ustanovil prvo »Bratovščino krščanske ljubezni za može«, predhodnico »Konference svetega Vincencija Pavelskega«, ki jo je dvesto let pozneje razvil Ozanam. Prav gotovo je bil v najboljšem pomenu besede pobudnik »Družbe presvetega Rešnjega telesa«, daljne predhodnice Katoliške

akcije. V mnogih krajih v Franciji so prav člani te družbe pomagali zasaditi vincencijevska dela.

Take so bile sodelavke, ki jih je znal mobilizirati v obsežnih četah, da so mu pomagale pri uresničevanju njegovih načrtov. In ti načrti so tako številni, tako različni, da jih ni mogoče našteti. Med seboj se izpodrivajo in dopolnjujejo v čudežni dejavnosti.

Nekega dne – bilo je leta 1634 – se pride gospa Goussault pogovarjat z gospodom Vincencijem o Hôtel-Dieu in o obupnem položaju tamkajšnjih bolnikov. Bolnišnica je premajhna, v sobah je gneča. Sestre avguštinke, ki se ukvarjajo z bolniki pod nadzorstvom notredamskega kapitlja, ne zadoščajo, razen tega so po svojih pravilih zaprte v klavzuri in torej težko najdejo oporo in pomoč zunaj. Gospod Vincencij najprej odkloni, prav nič mu ni do tega, da bi njegov srp služil za žetev drugim. Dobra predsednica vztraja. Hoče iti v Hôtel-Dieu z njegovimi Gospemi krščanske ljubezni. Gospod Vincencij se vda; ker Kristus tako hoče, bo poslal gospe obiskat bolnike; prinesle jim bodo hladetine, juhe, sladkarije, pa tudi knjige in igre za razvedrilo, skrbele pa bodo tudi za njihov dušni blagor. Kmalu postane to presenetljivo tekmovanje. Sto do šeststo dvajset gospa prevzame v oskrbo dvesto bolnikov. Poleg bolnišnice se nastanijo sive sestre, ki sodelujejo z gospemi v pristnem bratstvu. Težko breme za mlado družbo gospodične Le Gras, toda dovolj je prostovoljk, ki ga pomagajo nositi.

In glej, še drugo dosti težje breme: NAJDENIŠNICA, ki je nedvomno eno najslavnejših dejanj gospoda Vincencija, dejanje, ki zadeva najbolj v živo. Razmere so ogabne. V teh okrutnih in obupnih časih številne matere zapuščajo svoje otroke zaradi bede in obupa. Samo v Parizu jih vsako leto naberejo na tisoče na cerkvenih pragih. Kaj naj počno z njimi? Uradna ustanova »Jasli« ima nalogo, da jih sprejme; dejansko je to grozljiva delavnica. Nastanjeni pri mačehah, ki jih morajo hraniti za nekaj soldov letno, umirajo od lakote in zanemarjenosti, še huje, mnoge kupijo za osem do deset soldov poklicni berači, ki jim polomijo roke in noge, da bi izzvali usmiljenje in miloščino. Od vseh teh zapuščenih otrok »niti eden ne doseže starosti petdeset let«. Leta 1638 se Ludovika de Marillac zavzame za te nežne žrtve. Reformirati »Jasli«? O tem ni govora. Najdenišnica jih dopolnjuje in kmalu popolnoma na-domesti. To dosti stane. Ponovno sklicuje gospod Vincencij odbore gospa, jih pripravi do joka s tem, da jim opisuje dramo malčkov, ki se bodo vrnili v grozljiv položaj, če bo manjkalo denarja. Ustanova je trajala: najprej na gradu Bicêtre, potem v predmestju Saint-Denis; nazadnje v najdenišnici, ki jo je ustanovil Ludvik XIV. Pomembnost in nujnost ustanove povedo številke: od 1638 do 1660 so rešili 40.000 malčkov.

Druga rana Pariza in velikih mest: BERAČI. Tudi ti so zaradi težkih razmer rasli kot gobe po dežju. Vojaški invalidi, propadli obrtniki, zapuščeni starci, legije so jih. Ker so številni, se čutijo močne in so nesramni. Pogovarjaš se s prijateljem na ulici, moliš v cerkvi, vedno te bodo zanesljivo motili nadležni vsiljivi glasovi, ki zahtevajo miloščino, in psujejo, če jo odkloniš. Od časa do časa odreja oblast policijske ukrepe, zelo neuspešno. Gospod Vincencij se loti tudi tega problema. Na srečo mu leta 1653 pošlje neimenovan dobrotnik sto tisoč liber; nemudoma ustanovi zavetišče za najbolj pomilovanja vredne berače, za starce, štirideset postelj za začetek, pa je bilo ustanovljeno zavetišče Imena Jezusovega – seveda s sivimi sestrami. Nič posebnega in vendar kakšen zgled! Tekmovanje se začne: vojvodinja d'Aiguillon daruje petdeset tisoč liber. »Gospodje velikega ubožnega urada«, ki so postali končno pozorni na dogajanja v bolnišnicah in zavetiščih, zaupajo Hčeram krščanske ljubezni »Male hiše« v ulici Sèvres – dokaj bedno zavetišče za sifilitike in garjavce. Razume se, da tečejo tja. In kmalu nato dá Ana Avstrijska gospodu Vincenciju »Salpêtrière«, ogrado na jugu Pariza, kjer izdelujejo soliter; le-ta zbere tam dvesto revežev: leta 1657 je bilo tako ustanovljeno »Splošno zavetišče«.

Ali je sploh kaka človeška stiska, h kateri se ne bi sklonili gospod Vincencij in njegove pomočnice? Malčki so bili nedolžni, bolniki so bili obžalovanja vredni, berači po večini niso bili krivi, pa tudi tisti, ki so krivi, obsojenci, priporniki kaznjenci, ali so izvzeti iz Kristusove ljubezni do bližnjega? Gospod Vincencij tega ne misli. Zanj – in človeštvu je bilo treba stoletij, da ga razume – so tudi obsojenci, priporniki in kaznjenci ljudje. Njegovi prijatelji iz »Družbe presvetega Rešnjega telesa« so ga seznanili z grozljivim položajem pripornikov: »Živi trohne«, piše Voyer d'Argenson, po obisku v zaporih Saint-Roch. Tam so pomešani roparji, tatovi, nesrečni dolžniki, preveč lahkomišljeni sinovi iz uglednih družin. Vincencij jih je šel sam pogledat: njegova dobrota jih je pomirila in potolažila. Takale živina joče spričo človeka, ki ga posluša. Nato gre Apostol k mogočnim, ugovarja, se zgraža, »zahteva, naj te nesrečneže obravnavajo vsaj nekoliko bolje, nudijo naj jim vsaj duhovno pomoč«. Pravdo dobi in za mladoletne prestopnike odpre pri Svetem Lazarju POBOLJŠEVALNICO, ki je dvesto let pred svojim časom.

Je to vse? Ne. So še hujše usode od jetniške: nesrečniki, – vsi niti niso zagrešili zares velikih zločinov – ki jih je kraljevo sodstvo poslalo veslat na GALEJE. Lepe so te kraljeve galeje, »drseče, gladko tekoče, živahne in hitre« s svojima dvema trioglatima jadroma, ki nista podobna nobenemu drugemu, in s svojimi vesli, dvakrat dvaintridesetimi v dobro uglašenem ritmu. Toda s temi vesli ravnajo ljudje – dvestošestdeset jih je na vsaki ladji – prikovani z verigami na klopi, z golimi rameni, da bolje sprejemajo udarce paznikovega biča, kadar komiti menijo, da preveč mlahavo vlečejo ročice. Usoda teh nesrečnežev je tako strašna, da je vznemirila več velikodušnih src, tako marseilleskega monsinjorja oratorijanskega škofa Jeana Baptista Gaulta in viteza Gasparda de Simiana. Gospod Vincencij ve bolje od drugih, kaj se pravi biti galeot, saj je le malo manjkalo, pa bi bil to sam v Tunisu. Od leta 1619, ko ga je Philippe Emanuel de Gondi imenoval za kurata kraljevih galej, se je ukvarjal z življenjem galeotov, obiskoval jih je, protestiral pri komitih proti nečloveško trdim pogojem, v katerih so morali živeti. Pri tej priložnosti je baje nadomestil enega od galeotov na njegovi klopi. Kadar odpluje niz galej proti Marseilleu, jih hodi gospod Vincencij obiskovat in jim govori z veliko nežnostjo. Pošilja jim svoje Hčere krščanske ljubezni: med galeoti se je proslavila Barbe Angiboust s svojo vztrajno milino in brezmejno potrpežljivostjo. V pristanišča, kjer so zasidrane galeje, pošilja misijonarje pridigat galeotom; doseženi so bili prav neverjetni uspehi, presenetljive spreobrnitve. Delovni milodarni urad za galeje, bolnišnico za galeote je dosegla pri gospodarjih Francije svetnikova neizčrpna ljubezen.

Kje se je ustavila ta ljubezen? Niti pred Turki ne. V Berberiji – tudi to ve gospod Vincencij bolje kot kdorkoli – so krščanski SUŽNJI, ki so jih ugrabili pirati. Treba je iti k njim, jih duhovno tolažiti. Mohamedanske oblasti odklonijo, hočejo le duhovnike – sužnje. Gaskonjec je našel možnost, da je obšel oviro. Misijonarji so bili imenovani za kraljeve konzule. Tako Jean le Vacher, ki je hkrati konzul in apostolski vikar v Kartagini, ki si upa odpirati kapele v Berberiji in konča v Alžiru kot mučenec, privezan na žrelo topovske cevi. »Če bi mi bilo to dovoljeno, bi vam zavidal vašo srečo,« mu je pisal gospod Vincencij.

KRALJIČIN MINISTER BREZ LISTNICE

Tolikšni uspehi ne izpričujejo le Vincencijeve genialnosti in svetosti, ampak dajo slutiti tudi ugled, ki ga je užival. Bolj ko so minevala leta in se je množilo njegovo delo, tem pomembnejše mesto je kljub svoji skromnosti zavzemal gospod Vincencij v kraljevini Franciji. Richelieu ga je cenil, čeprav ga ni povsem razumel. Podpiral ga je, vendar ne brez zahrbtnosti in pridržka; ali ustanovitelj Misijonske družbe nima namena ostati prijatelj

Marillacov, katerih enega, maršala, je kardinal ukazal obglaviti, in tudi prijatelj svojega nekdanjega gojenca, mladega in vznemirljivega Jeana-Françoisa-Paula de Gondija, bodočega kardinala de Retza, – »odločen duh, ki ga ni mogoče niti ljubiti, niti sovražiti samo na pol« pravi o njem Bossuet – ki se povsod ponaša, da je sodeloval pri dveh zarotah proti mogočnemu Ministru.

Toda kralj Ludvik XIII. ga je ljubil in občudoval brez pridržka. Ta nedoumni človek, za-držan v svoji plahosti, nesposoben izraziti bogastvo svojih plemenitih in nežnih čustev, je našel v gospodu Vincenciju, čeprav ga je le redkokdaj videval, brezmejno pozornega, tenkočutnega in prodornega zaupnika. V njegovi navzočnosti se kralju niso primerili vznemirljivi premolki, ko sobesednik izgublja tla pod nogami, ne vedoč, ali naj jih pripisuje jezi, zadregi ali melanholiji. Čeprav je bil zelo navezan na svojega spovednika očeta Dineta, se je kralj rad pogovarjal o svojih dušnih zadevah z gospodom Vincencijem. In ko je čutil, da se mu bliža smrt, ga je želel imeti ob svojem vzglavju. Celih šest tednov, od začetka aprila do 14. maja 1643, so trajali njuni pogovori, ki so morali biti, kolikor je o njih znano, vzneseni: Vincencij je bodril to globoko verno, toda tesnobno dušo in obdajal bolnika s skoraj oče-tovsko nežnostjo; umirajoči pa je prosil svetnika, naj mu podrobno obrazloži svoje delo in svoje načrte, in je mrmral: »Ah, gospod Vincencij, če bom ozdravel, bom vztrajal, da mora vsak škof biti tri leta pri vas!« Ob kraljevi smrti je bilo njegovemu sinu Ludviku XIV. komaj pet let in njegova vdova Ana Avstrijska se je znašla pred nalogami in odgovornostmi zanesljivo dolgega in po vsej verjetnosti zelo težavnega regentstva. Tudi ona je bila verna duša, polna tiste pobožne in stroge španske vere, ki jo je prejela od Filipa II., a jo je znala obarvati s pristno krščansko ljubeznijo, kakršna je vernosti njenega starega očeta vse preveč manjkala. Poročila se je pri petnajstih letih s petnajstletnim kraljem, ki jo je dolgo časa zanemarjal zaradi ptičev, sokolarjev in petičnežev. Vse prerada je prisluhnila nevarnim prijateljem, hkrati pa je bila velikodušna žena, ki je preoblečena v črno meščansko krilo hodila obiskovat bolnike v Charité ali v Hôtel-Dieu ali v Val-de-Grace, ki jo je ustanovila s svojim denarjem, stregla je bolnikom s svojimi »presenetljivo lepimi kraljevskimi rokami,« kot pravi gospa de Motteville, znala je najti za vsakogar besedo sočutja in je točila »iz svojih zelenkastih oči« solze usmiljenja spričo neznosnega prizora tolikšne bede, ki je ni mogla vse ublažiti. Ta kraljičina podoba je bila delo gospoda Vincencija, ki je naredil iz nje prvo med Gospemi krščanske ljubezni.

Takoj ko je postala vdova, je Ana Avstrijska zavrnila jezuite in kapucine, ki so se potegovali za čast, da bi vodili njeno kraljevsko vest, in se obrnila na gospoda Vincencija. Po kratkem obotavljanju je sprejel pod pogojem, da bo smel opravljati nalogo svetovalca z vso strogostjo, na kar je kraljica pristala. To duhovno vodstvo prej ko ne ni bilo povsem mirno, kajti skoraj štiridesetletna kraljica ni bila brez skušnjav in je imela preveč rada ples in gledališče. V čast obema, svetniku in spovedanki, je, da sta ohranila popolno soglasje in medsebojno zaupanje. Kot kraljičin zaupnik in spovednik, ki jo je brez obotavljanja opominjal zaradi »njenih majhnih zadev«, ker so bile velike za Cerkev in za Francijo, je postal gospod Vincencij sila, javna osebnost, katere vpliv je bil znan, nekakšen nepotrjeni mi-nister za javno dobrodelnost in socialna vprašanja. »Gospod Vincencij je kanal, po katerem pride vse do ušes njenega veličanstva«, je v času Ludvika XIII. zapisal neki mladi italijanski diplomat pri nunciaturi. Se je to nadaljevalo v času regentstva? Ta italijanski diplomat se je imenoval Mazarin.

Kakšni so bili odnosi gospoda Vincencija z drugim kardinalom? Včasih pravijo, da so bili slabi, potem pa zopet, da je favoriziral kraljičino ljubezen do lepega Julesa (op. Mazarina), to se pravi blagoslovil njuno skrivno poroko. Resnica je na pol poti. Med obema možema so bile tolikšne razlike, da bi bilo skoraj nemogoče njuno srečanje na isti ravni. Ponižni svetnik, resnicoljuben in velikodušen, ves naravnan v duhovnost, ter zviti politik, požrešen na denar in

naslove, čigar dejanja so narekovale le časne bodisi njegove bodisi državne koristi – le kako naj bi se razumela? Nesoglasje med obema je postajalo vse večje, tako da je bilo že skoro razprtija. Toda Ana Avstrijska ne bi bila nikdar pripravljena žrtvovati Mazarinu »neotesanca« v ponošeni sutani, iz katerega se je norčeval, čeprav je po lastnem priznanju »njegovega duha nežno ljubila«.

Od leta 1643 dalje je gospod Vincencij razpolagal s pomembnim, skoraj uradnim vplivom in je mislil le na to, kako bi ga izkoristil za razširitev svoje karitativne dejavnosti in pripomogel k zmagi Kristusa in Cerkve. Njegovo tako imenovano politično delovanje je v resnici le vedno večja razsežnost vloge, ki jo je igral v francoski družbi. Vse večja sredstva je »preprosto in prostodušno« izkoristil za uresničevanje zamisli, ki so mu bile pri srcu.

Tedaj so njegovi sinovi pomnožili misijone, ustanovili v provincah številna semenišča, »torkovske konference« so bile vse bolj in bolj obiskane, dela usmiljenja, zavetišča, bolnišnice so dobile pomoč, ki jim je omogočila, da so se postavila na trdne temelje. Podčrtati je treba tole: ko je gospod Vincencij postal državni predstavnik za javno dobrodelnost, ni niti za trenutek pomislil, da bi povezal krščansko ljubezen do bližnjega z etatističnimi metodami; zanj je bilo jasno, da se ljubezen do ljudi ne deli administrativno. Siromaki, celo lopovi, se v njegovih očeh niso izničili v računske številke in klasificirane zadeve: ostali so ljudje, ki naj bi jih bili obravnavali z brezmejno rahločutnostjo. Ko je organiziral tako imenovana »mala gospodinjstva«, je storil to zato, da bi revni ostareli zakonski pari ne bili ločeni in poslani v različna zavetišča, temveč naj bi dobili dva prostora, da bi mogli skupaj dočakati konec življenja. Ko je vlada leta 1656 sklenila napraviti konec beračenju s tem, da je za bolne prosjake ustanovila »splošno bolnišnico«, za zdrave pa prisilno delavnico ali pa jih pregnala iz prestolnice, je gospod Vincencij lazaristom prepovedal, da bi prevzeli skrb za novo ustanovo. Zelo značilno ravnanje.

Vendar pa ni ignoriral in omalovaževal svojih pristojnosti kot nepotrjeni minister dobro-delnosti. To se je videlo zlasti, ko se je zavzel za pomoč provincam, ki so bile opustošene med vojno. Organizacija, kakršno je postavil na noge gospod Vincencij, je vzorec svoje vrste: nanjo spominja delovanje današnje katoliške pomoči. (op.: Nemška »Caritas« in francoska »Les campagnes du Secours catholique«) Najprej so poiskali denar: velikodušni eskadron Gospa krščanske ljubezni se je zavzel za to. Nato so poslali na kraj sam pomočne ekipe; v krvaveči in izčrpani Lotaringiji je bilo urejenih sedem postojank, ki so jih seveda oskrbovali lazaristi in sive sestre. Iz Pariza so poslali leteče misijonarje; tako dobrega brata Mathieuja Regnarda, po pravici imenovanega Renard (lisjak), kajti ponovno se mu je posrečilo obvarovati velike vsote denarja pred cestnimi roparji, in to tako zvijačno in pustolovsko, da bi bilo vredno najbolj napetega romana. Ko so strahote vojne izzvale množično odseljevanje, je gospod Vincencij s pomočjo svetniških laikov za begunce organiziral v Parizu zatočišča, kjer so z njimi tako dobro ravnali, da so se malce ljubosumni Parižani šaljivo spraševali, če ni morda gospod Vincencij naturaliziran Lotaringijec. Nato je poskrbel za trpeči Šampanjo in Pikardijo. Metode so bile tam enake, kar je razvidno iz Poročil Charlesa Maynarta de Bernièresa. O delu gospoda Vincencija za pomoč francoskim provincam pripovedujejo pre-tresljiva pričevanja. Leta 1653 so mu pisali občinski uradniki iz Rethela: »Že dve leti živi Šampanja in posebej to mesto zgolj od vaše dobrotljivosti.« V vseh francoskih zgodovinskih priročnikih bi moralo biti objavljeno razburljivo pismo glavnega namestnika v Saint-Quentinu, ki pravi svetniku, da bi brez njega vsa pokrajina umrla od lakote, in ga roti, naj še ostane oče domovine, da bo reševal življenja tolikim ubogim umirajočim. Te besede vse povedo.

Delo usmiljenja pa ni bilo vse, čemur se je posvečal spovednik Ane Avstrijske, še na drug prav tako potreben način je služil Kristusovi ljubezni; branil je pristnost njegovega sporočila.

V koliko velikih zadev je bil v tem smislu zapleten gospod Vincencij? Po pravici povedano v vse, kjer sta bili ogroženi vera in Cerkev. In v vseh je postopal s trdno milino, s strogostjo in hkrati milosrčnostjo, ki so bile njegove značilne lastnosti.

Pomembno je njegovo ravnanje v veliki debati, ki se je tedaj začela v Cerkvi spričo JANZENIZMA. Gospod Vincencij je bil komaj na začetku svoje poti, ko je privrel na dan mali potoček, katerega izvir je bil škof v Ypresu, ki pa je kmalu postal deroča reka krive vere. Sprva ji ni bil sovražen. Po pravici rečeno, ali so bile osebnosti prve generacije Mati Angelika (Arnauld) in Mati Agneza in gospod de Saint-Cyran sploh janzenisti v pravem pomenu besede. Ali niso bili le eno izmed krdel v veliki četi, ki se je pogumno bojevala za božjo čast? Njihova miselnost je uživala simpatije gospoda Vincencija. Pri vsem tem je bil Saint-Cyran njegov prijatelj, s katerim je v časih, ko jima je manjkalo denarja, imel skupno denarnico. Kljub temu se gospod Vincencij ni obotavljal silovito nastopiti proti tezam o »Pogostem obhajilu«, ki jih je začel širiti strogi teolog, kajti presodil je, da bi nazadnje odvrnile vernike od obhajilne mize. Med njima je prišlo do preloma petnajstletnega prijateljstva. Toda ko je Richelieu dal Saint-Cyrana zapreti in je moral gospod Vincencij nastopiti kot priča, mu niso mogli izsiliti ene same besede, ki bi utegnila bremeniti njegovega nekdanjega prijatelja.

To je bila krščanska ljubezen. Ko pa je okoli leta 1650 postalo očitno, da predstavlja janzenizem hudo nevarnost, da postaja kriva vera, naperjena proti Cerkvi, je kraljičin spovednik zastavil ves svoj vpliv, da se obsodi. Njegovi pravi in dejavni veri, njegovemu pokornemu krščanstvu, njegovemu velikodušnemu optimizmu je bila tuja ta »razglabljajoča doktrinarnost, polna tesnobne teme in uporniškega kvasu«. Obsodba, ki jo je izrekel leta 1653 papež Inocenc X., je bila deloma njegova zasluga: zavzel se je za redakcijo Petih propozicij, povzetih iz Jansenovih spisov; le-te so bile predložene v presojo Rimu; zelo se je trudil za zbiranje škofovskih podpisov v prid strogim ukrepom. Amicus Plato, sed major amica veritas (Prijatelj Plato, toda večja prijateljica resnica).

Se je ukvarjal tudi z vprašanjem PROTESTANTIZMA? Nekoliko in to kar moč človeško in velikodušno. V času velikega kardinala je bilo to vprašanje čisto politično, kajti kralj je moral osvojiti La Rochelle, da prepreči obnovitev države v državi. V nasprotju z raznimi fanatiki, ki so hoteli izkoristiti priložnost in likvidirati protestantizem, je bil gospod Vincencij do protestantov poln dobrote in razumevanja. Nikdar ni pozabil poštenega Jeana Beyniera, ki mu je velikodušno odprl svojo hišo v Chatillonu-des-Dombes. Nikoli ni nagovarjal protestantov s polemičnimi knjigami, temveč le iz oči v oči in z odprtim srcem. Znano je njegovo pismo lazaristu Gallaisu, ki je vodil misijon v Sedanu in imel opraviti s številnimi protestanti, pismo, ki je po veličini nazorov in pravičnosti namenov vredno občudovanja. V »ločenih bratih«, kot je dejal Canisius, je gospod Vincencij vedno gledal resnično brate.

Ni treba poudariti, kako daleč pred njegovim časom je bilo to stališče. Preklic nantskega edikta bi bil nepojmljiv v času, ko je stal na strani gospodarjev Francije gospod Vincencij.

Poglejmo, kako je znal svetnik služiti katoliški stvari in Cerkvi. Služil ji je še drugače na drugem področju. Že nekaj časa je pri vladi obstajala »Kongregacija za cerkvene zadeve«, ta-ko imenovani Svet vesti, ki se je ukvarjal z vsem, kar je zadevalo Cerkev, še prav posebej pa z imenovanjem škofov. Ana Avstrijska je imenovala v ta svet Mazarina, kanclerja Séguiera, pariškega penitencierja Chartona, dobrega škofa iz Beauvaisa Potiera de Gesvresa, škofa iz Lisieuxa Cospeauja in še nekaj drugih priložnostnih oseb; kljub svojim ugovorom je bil gospod Vincencij imenovan za tajnika Sveta; sestavljati je moral dnevni red sej in pisati zapisnike. Znašel se je prav v sredi trnovih problemov, ki so jih povzročale izbire. Nihče se ni bolje od njega zavedal njihove pomembnosti in tudi nevarnosti, ki so jih prejšnji postopki povzročali Cerkvi. Z vsemi silami se je boril proti spotakljivim določitvam, ki so bile vse

preveč ustaljene in so postavljale otroke, posvetnjake in nevredneže na čelo škofij. To je bil trd boj: komaj je bil imenovan, že so krožile govorice o njegovi neizprosnosti, ker je odklonil podelitev beneficija premlademu sinu vojvoda Rochefoucaulda. Tokrat je uspel, drugikrat pa je moral popustiti: te navade so bile preveč zakoreninjene in kardinal Mazarin še malo ni maral, da bi ga ovirali pri njegovem manevriranju. Vendar je gospod Vincencij delal v Svetu devet let in zapustil globoko sled. Škofi, ki so izšli iz Svetega Lazarja, so odhajali sejat v svoje škofije zdrave metode reforme. Drugim je gospod Vincencij pošiljal navodila, pravzaprav opomine, če stvari niso tekle, kot bi morale. Svet je storil pametne ukrepe, s katerimi je določil minimalno starost za dosego beneficijev in najmanj leto dni duhovništva za bodoče škofe, zajezil običaj goljufivega koadjutorstva, ki je podpiral nepotizem. Predstavljajmo si, kakšen krik in vik so povzročili ti ukrepi. Mazarin, ki je bil vse bolj sovražno razpoložen do nadležneža, se jim je ognil s tem, da od leta 1652 dalje skoraj ni več skliceval Sveta vesti in je kmalu izločil iz njega to prezahtevno vest. Res je imel tedaj še drug hujši razlog, da je bil jezen na gospoda Vincencija.

Le-ta še malo ni podlegel skušnjavi, da bi se vmešaval v časne zadeve kot toliko drugih cerkvenih ljudi ali da bi deloval proti Mazarinu s svojim bivšim učencem Retzom. Toda v trenutku, ko je bila z westfalskim mirom leta 1648 končana vojna s cesarstvom, je izbruhnila Fronda. Hkrati se je razdivjala po provincah barbarska soldateska – »hujša od turške«, je dejala Mati Angelika Arnauld. V Parizu, ki se je kmalu uprl vladi, je izbruhnila lakota. Gospod Vincencij je množil pomoč beguncem, sramežljivim siromakom in vsem bednim ter postal poslanec in glasnik miru. Prvikrat je šel v Saint-Germain januarja 1649 kljub strašni poplavi, ki je spremenila rokave Seine v jezera, se vrgel h kraljičinim nogam in jo rotil, naj odpusti Parižanom: rethelski mir (marca 1649) je bil rezultat tega koraka. Tri leta nato, ko je Fronda postala kneževska, in je Condé kot zaveznik Špancev zahteval Mazarinovo glavo, si je gospod Vincencij drznil storiti še drug izjemen korak: on, preprost duhovnik, si je upal pisati prvemu ministru, naj izgine, vsaj trenutno, da se bo jeza polegla. Konec koncev je kardinal upošteval nasvet, toda poln mržnje proti njemu, ki mu ga je dal. To je bilo gospodu Vincenciju malo mar: zadovoljen je bil, da je mogel po svoji vesti kot duhovnik služiti miru.

SVETNIŠKI SIJAJ

Težko je izraziti, v čem je bil v zadnjih desetih ali petnajstih letih njegovega življenja sijaj gospoda Vincencija. V Franciji se je njegova navzočnost stopnjevala vsepovsod z deli, ki jih je ustvaril, z ljudmi, ki jih je izbral in postavil na pravo mesto, škofi, ki jih je oblikoval pri Svetem Lazarju, in tudi tisti, ki so poslušali njegove nauke, so v svojih škofijah širili njegove reformatorske ideje: to so bili na primer Juste Guérin v Annecyju, Pavillon v Alesu, Solminihac v Cahorsu, Jacques Raoul in za njim Dassompiere v Saintesu, Zamet v Langresu, Antoine Godeau v Grasseu, Lescot v Chartresu, Perrochel v Boulogni, Brandon v Périgueuxu; kar čedna plejada, pa še zdaleka nismo našteli vseh. Iz lazaristovskih semenišč so začeli prihajati prvi mladi duhovniki, bolje izobraženi in vzornejši; pa tudi drugi veliki reformatorji duhovščine, na primer gospod Olier in sveti Janez Eudes, so bili pod neposrednim svetnikovim vplivom. Bog je že poklical in samotar pri Svetem Lazarju je že pripravil na njihove naloge može, ki so dali svoj pečat naslednjemu obdobju, med njimi kot najslavnejšega Jacquesa Benigna Bossueta, kateremu je Vincencij zaupal pridiganje Sestram Božje previdnosti. Lazaristi in hčere krščanske ljubezni so se širili. Meščansko okolje je preveval nov krščanski duh, ki so ga zanesle Gospe krščanske ljubezni. Siromaki so poznali njega, ki je hotel, da bi bila njihova usoda manj nemila. Skromni duhovnik z razcefranim pasom se je dvigal nad Francijo kot svetilnik.

Njegov sijaj je segel celo prek mej kraljestva. Njegovo delo, ki ga je zasnoval sprva čisto privatno, je postalo, ne da bi sam to hotel, narodno, in je postajalo mednarodno. Komaj je bila Misijonska družba ustanovljena, že se je leta 1631 naselila v Rimu, skromno, kot se je spo-dobilo, toda s prvovrstnimi možmi: du Coudray, eden prvih štirih lazaristov, organizator Berthe, podjetni Joly, kultivirani Dehorgny. Sinovi gospoda Vincencija so takoj uvedli duhovne vaje za ordinande in prevzeli misijone v mestnih četrtih in na podeželju. Zares presenetljivo, da je ta Francija, kjer država ni uradno priznala sklepov tridentinskega koncila in jih ni sprejela, pošiljala v Rim svoje sinove z najlepšim priznanjem ideala katoliške reforme. V Sabini in Viterbu, v Subiacu in Mondoviju, v Chiavariju, Sestriju, Racconigiju in mnogih drugih krajih so lazaristi misijonarili na svoj način. Velikanski uspeh sta imela misijona v Genovi in Turinu po zaslugi gospodov Blatirona in Martina, ki sta ju vodila. Vrhunec uspeha je pomenil ukaz Aleksandra VII. mladeničem, ki so želeli postati duhovniki, naj opravijo duhovne vaje pri francoskih misijonarjih. Ali je gospod Vincencij užival pikantnost situacije? Zapisal je: »Naš Sveti oče je blagovolil poslati ordinande k ubogim beračem Misijonske družbe.« Bil je dovolj »rimski«, da se je zavedal, kakšno zmagoslavje je to.

Tudi druge dežele so klicale neutrudljive goreče lazariste in sive sestre, toda slava, ki so si jo pridobili tu, je bila tragična, njihova kri je tekla, tista kri, za katero vemo od Tertulijana dalje, da je seme krščanstva. Najprej Poljska. Le-ta je bila tedaj velika dežela: Varšava si je nadevala videz prestolnice v času, ko je bil Berlin komaj neznaten trg; francoski vpliv je bil močan. Zato so prišli poslanci k francoskemu kralju zasnubit princeso za njihovega vladarja Ladislava IV.: Marija Gonzaga, hčerka vojvode Neverskega in Mantovanskega ter Katarine Lotarinške je bila Francozinja po vzgoji, duhu in eleganci. Kot kraljica v Varšavi se je spomnila, da je bila gospa krščanske ljubezni, da se je odlikovala v delih usmiljenja, pa je prosila gospoda Vincencija, naj ji pošlje svoje misijonarje, hčere krščanske ljubezni in tudi vizitandinke. Vodja ekspedicije je bil tako pomemben mož, da ga je ustanovitelj štel za svojega naslednika, kot »svoje oko in svojo desno roko«. Začetki so bili sijajni: misijoni, šole, dela usmiljenja, prav vsa vincencijevska dela so pognala korenine na Poljskem. Toda kmalu je sledila tragedija. Najprej kuga, ki je sicer dokazala, do kakšnega junaštva je mogla krščanska ljubezen spodbuditi te može in žene, ki pa je umorila gospoda Lamberta in več sester. Nato vojna, napol državljanska, napol zunanja, ki je na poziv upornih ukrajinskih kozakov prignala Moskovčane in Švede na nesrečno Poljsko. V Varšavi, ki so jo osvojili leta 1655, so se vojaki v imenu protestantizma zagrizli v duhovnike, cerkve in katoliške ustanove; misijonski duhovniki so se dobro držali, ostali so na svojih mestih poleg župljanov; njihov vodja gospod Ozenne in vse sive sestre brez izjeme so umrli. Ko je gospod Vincencij to zvedel, je njegovo srce krvavelo, vendar njegova bolečina ni bila brez ponosa.

Tudi v »Hiberniji«, to je na Irskem, Škotskem in Orkneyskih otokih se je Misijonska družba skušala razviti. Zlasti stara dežela sv. Kolombana je ganjena sprejela lazariste, toda ko je izbruhnila revolucija v Angliji, ko je pod Cromwellom prišlo na zelenem otoku do krvavih represalij, s katerimi je puritanski diktator povezal svoje ime, so morali misijonarji pobegniti. Pustili so za seboj kot zrna bodoče žetve misijonski duh, ki je obrodil danes po zaslugi irskih lazaristov tako obilen sad.

Ali je spričo tolikih neuspehov gospod Vincencij zgubil pogum? Nikakor. Kristjan ne ubo-ga Besede in ne hodi narodom oznanjevat evangelija zaradi svojega osebnega zadoščenja in zaradi svoje borne slave.

Gospod Vincencij je mislil tudi na daljne dežele onstran morja. Mislil je na to iz razloga, ki ga moremo razumeti ljudje v stoletju »smrti Boga«, je pa čudovito, da ga je izrazil svetnik v 17. stoletju. Izpraševal se je – to je večkrat priznal – če ne bo morda Francija (mi bi danes

rekli Zahod) nekega dne popolnoma razkristjanjena, in če ni primerno spričo možnosti tega dogodka, zasaditi vero v deželah, kjer bo mogla kliti ... Vendar pa se pri organiziranju lazaristovskih misijonov za Afričane ni prav nič prenaglil: njegova prva skrb so ostali francoski kmetje. Ko je nova rimska Kongregacija za širjenje vere prosila misijonarjev za Daljni vzhod, se gospod Vincencij ni odzval, pač pa je spodbujal gospoda Palluja, enega svojih zvestih poslušalcev na »torkovskih konferencah«, naj sprejme in naj ustanovi to, kar je postalo pozneje Družba za zunanje misijone. Toda ko ga je Indijska družba prosila, naj ji dá svoje duhovnike za službo v kolonijah in je v zadevo vmešala papeževega nuncija Bagnija, je gospod Vincencij v tem videl znamenje z nebes in se je pokoril.

Za mlado Misijonsko družbo je bila to še ena stran slave, značilne za vincencijevske me-tode, toda napojene s krvjo. Guverner otoka gospod de Flacourt je bil pristaš trde roke: huma-ni postopki po njegovem niso prišli v poštev za ljudi, ki jih je imel za manjvredne. Tadva, ki ju je gospod Vincencij leta 1648 določil za misijon na MADAGASKARJU, mladi in sijajni Nacquart, skromni in prostodušni Gondrée, sta bila prava lazarista; ljubila sta to ljudstvo, ki jima ga je zaupal Kristus; naučila sta se malgaščine in živela skupaj s svojimi učenci. Koliko skrbi in koliko naporov je stal gospoda Vincencija ta daljni misijon. Ne govorimo o finančnih težavah, o dolgih preračunavanjih ob sveči, da je mogel plačati potovanje in oskrbo obeh misijonarjev. Kmalu sta misijonarja prosila pomoči, izčrpana zaradi podnebja in prekomernega dela. Še preden je gospod Vincencij zbral sredstva, da bi jima jih poslal, je Gondrée umrl in malo za tem se mu je v grobu pridružil Nacquart; zapustila sta ganljiv spomin svojega pohoda: majhno cerkev, ki jo je še videti v Fort-Dauphinu. Treba je bilo po-slati druge duhovnike – Bourdaisa in Mouniera, ki sta tudi postala žrtev svoje vneme in te omamne ter strašne dežele. Takoj sta se vkrcala dva druga, da bi zavzela njuno mesto v tej trdi bitki, gospod Herbron, gospod Boussordec ... In gospod Vincencij je vzkliknil: »Mislim, da v Družbi ni niti enega, ki bi imel tako malo poguma, da ne bi šel na mesto njih, ki so umrli ...« Če je danes videti lazariste po vsem svetu in še posebno na Madagaskarju, je to zasluga stanovitnosti gospoda Vincencija, njegovega poguma in zaupanja.

IN MANUS TUAS, DOMINE (V tvoje roke, Gospod)

Vendar leta so minevala. Strla in upognila so kmečko telo gospoda Vincencija; zarezala so globoke gube v njegov obraz, da je bil videti njegov dolgi nos še daljši, njegove košate obrvi še bolj izbočene. Povsem je bil podoben portretu, ki ga je naslikal vestni Simon François pri Svetem Lazarju malo pred svetnikovo smrtjo, portretu, ki je danes izgubljen, toda poznan in popularen po gravurah Van Schupenna in Edelincka. Bil je naveličan, truden, bolan. Vedno ti boleči »obroči na glavi« in te vsakodnevne »vročice« in »naduha«. Včasih, ko so bile bolečine prehude, je rahlo potožil, mrmrajoč: »Moj Gospod, dobri moj Gospod...« Noge mu niso več služile; morali so ga podpirati pri hoji, pravzaprav nositi, da je hudomušno dejal: »Glej no, zdaj sem pa velik gospod, prav kot škofje.« ... Dočakal je osemdeset let.

Duh je ostal nedotaknjen v tem slabotnem telesu, prav tako tudi volja in razsodnost. Odkar ga je Mazarin odstranil iz Sveta vesti, ni več hodil na dvor, še vedno pa je obiskoval kraljico, ne da bi jo popolnoma vodil, pač pa ji je dal marsikateri nasvet. In predvsem je še vedno iz-polnjeval dolžnosti, ki mu jih je nalagalo vodenje njegovih velikih del: kot superior pri Svetem Lazarju ni nikomur prepuščal skrbi za vodenje Skupnosti, kot superior Hčera krščanske ljubezni je še tedaj, ko je bil vidno na koncu moči, trdovratno hodil k njim, peš, s palico v roki (ni bilo daleč), da bi jim delil duhovne in praktične nasvete. Prav tako h Gospem krščanske ljubezni, k duhovnikom »torkovskih konferenc«, k vizitandinkam, prav do konca je

hotel oznanjati, kar je imel povedati. Vsem je ponavljal: »Darujmo se Bogu, naj nam dá milost, da bomo vztrajali. Vztrajajmo, vztrajajmo Bogu na ljubo.«

Dne 3. julija 1660 je poklical k sebi sive sestre, da bi jim pohvalil njihovo ustanoviteljico, drago gospodično Le Gras, ki je umirala; 24. julija je predsedoval izvolitvi nove prednice. Vedel pa je, da mu je dal Bog z odpoklicem njegove najboljše sodelavke znamenje, da je na vrsti tudi sam. Na očesu se mu je naredil tvor, ki mu je povzročal hude bolečine. Ostal je miren, veder in, kot pripovedujejo priče njegovega počasnega konca, vesel kakor običajno. Okrog njega je hiša Svetega Lazarja nadaljevala z delom za Kristusa, za Cerkev, za »naše gospode siromake«. Od vsepovsod so pritekala pisma, izrazi naklonjenosti, dobrih želja, zdravila. Sam papež mu je pisal. Neki ubogi zamorec je poslal rastline za pomirjenje in osvežitev. Ugasnil je 27. septembra 1660, zelo tiho, zares v Gospodovih rokah.

Tedaj je postalo očitno, kolikšna je bila slava tega ponižnega. Vse ljudstvo se je zvrstilo pred ozkim ležiščem, kjer je počivalo ubogo izčrpano telo. Saint-Germain-l'Auxerrois je bil nabito poln ljudi, ki so hoteli slišati pohvalni govor škofa iz Paya Henrija de Maupasa; za nje-gove relikvije so se prepirali papež, kralji in svetišča in si jih razdelili - vse do njegovih reber in pogačic, vse do njegovega srca. Cerkev je vedela, da je bil ta človek, ki ji je bil vse življenje tako čudovito zvest, od zemlje zaročen nebesom; proglasila ga je za blaženega leta 1729; osem let nato 1737, ga je papež Klemen XII. postavil na oltar.

Zgodovina gleda v njem enega najpomembnejših ljudi svojega časa v toliki meri, da ni pri-ročnika, pa naj bo še tako laičen, da ne bi našel v njem svojega mesta. Ta pobudnik socialnega čuta je znal združiti vse družbene razrede v enem samem naporu za lajšanje človeške bede prav v času, ko se je dokončno skrhala solidarnost mesta, občine in fevda, ki so v srednjem veku lajšali bedo, in sta bili zaradi vojn in neredov neizogibno potrebni medsebojna podpora in pomoč; spodbudil je toliko individualnega velikodušja, da je bila s tem podoba Francije spremenjena. Vse, kar je bilo v treh stoletjih velikodušno storjenega v socialnem življenju, ima svoj izvor v njem, pa to prepogosto ni znano. Pričakati smo morali ateistično dobo, da se je spremenil socialni čut po duhu in obliki, da so uradni organi prevzeli dobrodelnost in jo prizadevno izpraznili tega, s čimer jo je znal gospod Vincencij tako dobro napolniti, globoke človečnosti in resnične dobrotljivosti.

Vidite, na tem temelji pristna laična slava gospoda Vincencija in zaradi tega se mu je po-klonil Voltaire s svojo slovito izjavo: »Moj svetnik je Vincencij Pavelski.« Cerkev pa mu dolguje še več in ga more častiti iz mnogih drugih razlogov. Velik zakon, ki ga vselej potrjujejo dejstva, je, da se gradnja Kristusovega telesa uresničuje najprej v skrivnostih svetih duš in po njihovi suvereni učinkovitosti. Le svete duše morejo spoznati pota, ki jih Bog zarisuje svoji mistični nevesti, ker so edine popolnoma doumele evangeljsko poslanstvo in prodrle v sporočilo, ki ga je Gospod naslovil na njihov čas. Bolj kot vsi drugi je gospod Vincencij položil temelje tej moderni Cerkvi, ki se je rojevala. Njegov učitelj in prijatelj sveti Frančišek Saleški je predvsem čudovito povzel stremljenja in teženja dobe, ki se je končavala, dobe katoliške Reforme. Sveti Vincencij Pavelski postavlja temelje prihodnosti. Bolj živo krščanstvo, pregneteno z novim kvasom; dostojanstveno duhovščino, ki se zaveda veličine svojega poklica in je popolnoma predana; Cerkev, ki hoče biti bratska, odprta vsem in nežna do malih; plemenito vero, kjer Kristus govori srcu – vse to, kar želimo najboljšega v svoji duši, vse to najdemo v gospodu Vincenciju, v njegovih besedah in njegovih dejanjih. Naš čas nam razsvetljuje tako, kot je razsvetljeval svojega.

Da ni bil edini, ki je izpolnjeval to nalogo, je sámo po sebi umevno. Poleg njegovega lika se dvigajo skoraj neštevilni drugi svetniki, ki so vsak na svojem področju in po svojem načrtu delali v enakem smislu in za enake cilje: Bérulle, Olier, Condren, sveti Janez Eudes in toliko drugih. Toda gospod Vincencij je edini, ki je delal na vseh področjih hkrati in na vseh enako

učinkovito. Po besedah Grousseta je najbolj izrazita osebnost plodne dobe, v kateri se je rodila naša Cerkev, tega velikega stoletja duš, ki se končuje s trenutkom, ko je umrl.

BESEDA SV. VINCENCIJA PAVELSKEGA

34Iz pisma Nicolasu Durotu decembra 1639

Težave bodo vedno, vseeno s kom in kje živimo. Pogosto smo sami sebi na poti, kako naj ne pride do manjših nenaklonjenosti, trenj in odtujitev z drugimi! Eno bistvenih dejanj ljubez-ni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo; upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobvladane samovolje kot iz česarkoli drugega. (Coste I, 607)

Iz pisma Pierru Escartu, Paris, 14. novembra 1640

Kot druge kreposti se tudi pretirana vnema sprevrže v greh; zato moramo paziti, da ne za-idemo v ta blodnjak; kajti vnema, ki je zunaj meja ljubezni do bližnjega, ni več vnema, tem-več postane ljudomrznost. (II, 139)

Iz pisma Bernardu Codoingu, Beauvais, 22. julija 1642

Naš Gospod nam je dal s tem, da je v primerjavi z apostoli in v primerjavi s tem, kar bi mogel storiti, naredil malo, in s tem, da se je skril pred množicami, ki so ga zasledovale, velik nauk: naj nikdar ne hitimo! Zaboga, gospod, če nas nuja sili k hitenju, hitimo počasi, kot modro pravi pregovor. Zdi se mi, da bi se morali manj izkazovati s pisanjem, tiskanjem in poročanjem in bolj z dobrimi deli, ki slej ko prej povedo dosti več, kot vse, kar storimo za lastno bahanje in razkazovanje. (II, 276)

Iz pisma Marcu Cogléeju, superiorju v Sedanu, 13. avgusta 1650

Kdor vodi kakšno skupnost, ne sme gledati na drugega kot na podložnika, temveč kot na brata, kakor pravi naš Gospod svojim učencem: »Ne imenujem vas svoje služabnike, temveč sem vas imenoval svoje prijatelje.« Z vsakomer je treba ravnati ponižno, milo, popustljivo, prisrčno in ljubeznivo. Nikakor sam tega ne delam vedno. Vendar, če to kršim, se zavedam pomanjkljivosti svojega ravnanja. Vseeno imamo dolžnost, da brata opomnimo zaradi storjene napake. Pri tem velja upoštevati: 1. naj se ne zgodi na licu mesta; 2. zgodi naj se v nežni in primerni obliki; 3. ko mu prijateljsko in ljubeznivo predočamo neprimernost njegovega ravnanja, navedimo razloge; naj vidi, da ga predstojnik ne opominja svojevoljno ali pa zato, ker je bil spodrsljaj naperjen proti njemu. (IV, 50,51)

Iz nedatiranega pisma nekemu misijonskemu duhovniku

Hoteti, kar hoče božja previdnost, in ne hoteti česar noče! Danes zjutraj me je med mojo borno molitvijo prevzela želja: sprejeti vse, kar se dogaja na zemlji, sprejeti dobro in zlo, splošno stisko in stisko posameznika, ker jo hoče Bog, ker jo on pošilja. - Oh, kako se mi zdi tako ravnanje čudovito in potrebno misijonarjem! Prizadevajmo si torej za tako usklajevanje svoje volje z božjo; med mnogimi dobrinami, ki iz tega izvirajo, dušni mir prav gotovo ne bo najmanjša. (VI, 476)

Iz pisma misijonskemu duhovniku Antoinu Fleuryju, Paris, 6. novembra 1658

Treba je imeti potrpljenje in upati, da bo polagoma luč vere razpršila vse sence in bo Jezus Kristus gospodar verovanja in nravi teh ubogih ljudi, katere skuša zli duh spriditi. Treba je tudi upati, da se bo v svoji veliki usmiljenosti za to poslužil vas, kajti običajno hoče reševati človeka po človeku; in naš Gospod se je sam učlovečil, da bi rešil vse. (VII, 341)

Odlomek iz posveta z usmiljenkami 2. januarja 1644

Hčere moje, spoštovanje brez prisrčnosti ni resnično spoštovanje in rodi včasih malo pristojno domačnost; s tem postane prisrčnost krhka in spremenljiva; to se ne more primeriti, če se družita prisrčnost in spoštovanje. (IX, 142)

Odlomek iz posveta z usmiljenkami 22. septembra 1647

Poklic je božji poziv nam. – Poklic apostolov je bil božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. – Poklic redovnika in redovnice je božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. – Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok. – Poklic usmiljenke je poziv Boga, ki jo je po svoji dobroti izbral izmed mnogih, da bi mu služila v vseh poslih, lastnih temu načinu življenja, h kateremu jo je poklical. (IX, 353)

Odlomek iz posveta z usmiljenkami 19. septembra 1649

Razlikovati moramo dve obliki ljubezni, čustveno in dejavno. – Čustvena ljubezen izvira iz srca. Bogoljuben človek, poln veselja in nežnosti, živi neprestano z občutkom božje navzočnosti, svojo srečo najde v misli na Boga, in v tej bogoljubnosti mu neopazno minevajo dnevi. Spričo te ljubezni prenaša brez napora in z veseljem najtežje preizkušnje. Da, moremo reči, da se koplje v tej božji ljubezni in v drugih mislih zanj ni sladkosti. – Nasprotno pa dejavna ljubezen dela za Boga, ne da bi okusila njegove sladkosti/človek ne opazi in ne čuti te ljubezni, čeprav v njej opravlja svoje delo. Rajni ženevski škof (sveti Frančišek Saleški) nam pojasnjuje to razliko s primerom očeta, ki ima dvoje otrok. Eden je še majhen: oče ga ljubkuje, se z njim igra, se veseli njegovega čebljanja, je v mislih vedno pri njem, če ga ne vidi, iskreno sočustvuje z njegovimi bolečinicami. če gre ven, ga spremlja spomin na tega otroka; ko se vrne, je njegova prva pot k njemu. – Drugi sin je mož petindvajsetih do tridese-tih let. Samostojen je, gre, kamor mu prija, in se vrača, kadar mu je všeč. Je pa ves zavzet za blagor očetove hiše. Zdi se, da oče zanj nima srca in ga ne ljubi. Nalaga mu vse, kar je nepri-jetno in težko, če je oče kmet, mora sin skrbeti za obdelovanje polja, in to dela. če gre za trgovca, vtakne svojega sina v trgovino kot pomočnika, če je oče pravnik, vodi sin njegovo prakso. Ljubezni pa navidez oče ne goji za sina. – Ko pa gre za to, da mu zagotovi dediščino, dokaže oče, da starejšega bolj ljubi kot malčka, ki ga razvaja. Zapusti mu tedaj večji del svojega premoženja in mu da velike prednosti. Pokaže se, da ta oče goji za prvorojenca bolj dejavno ljubezen, čeprav pripada njegova čustvena ljubezen manjšemu sinu. Tako pojasnjuje rajni ženevski škof obe vrsti ljubezni. – Med vami, moje ljube sestre, so tudi take, ki Boga iskreno ljubijo, ki občutijo veliko tolažbo v molitvi, veliko veselje pri vseh drugih bo-goslužnih vajah. Iz prejemanja zakramentov črpajo veliko tolažbo, notranjih bojev ne poznajo zaradi ljubezni, ki jih vodi k Bogu, in jim daje, da sprejemajo z veseljem in ponižnostjo iz božje roke prav vse. – So pa med vami tudi take, ki božje bližine ne čutijo. Nikdar je niso čutile in ne poznajo občutenih tolažb v molitvi. Mislijo, da niso dovolj pobožne, vendar pa ne opuščajo svojih premišljevanj, kot jih predpisujejo pravila, in se trudijo s krepostnimi vajami, čeprav čutijo do tega odpor. Ali ne ljubijo Boga? Vsekakor, kajti store vse, kar delajo tudi druge. Njihova ljubezen je tem močnejša, čim manj jo čutijo. To je dejavna ljubezen, ki neprestano učinkuje, ne da bi jo zaznavali. – Včasih mi sestre potožijo svojo bolečino: »Ne storim nič dobrega in notranje ne napredujem. Moje sosestre so vedno tako pobožne in zbrane pri molitvi, jaz pa sem vedno raztresena. Rade poslušajo duhovno branje, jaz pa se dolgočasim. To se mi zdi božji namig, da nikakor ne spadam semkaj.« O, moje ljube sestre, to je slepilo, če opravljate zvesto svoje poklicne dolžnosti, ste lahko gotove, da vas Bog ljubi. Nedvomno je vaša ljubezen celo popolnejša od ljubezni marsikaterih drugih sester, ki pri vsej svoji občuteni pobožnosti ne narede tega, kar storite ve. (IX, 475-477)

Izvleček iz razgovora o duhu vere, nedatiran

Ubogega kmeta ali uboge žene ne smem soditi po njuni zunanjosti ali bistrosti njunega du-ha, kajti pogosto nimata niti obraza niti duha razumnega bitja, tako sta neotesana in zemelj-ska. Toda obrnimo medaljo, pa bomo v luči vere videli, da se božji Sin, ki je hotel biti reven, predstavlja v teh revežih. V svojem trpljenju skoraj ni imel več človeške podobe. Poganom se je zdel kot norec, Judom je bil kamen spotike. Toda prav s tem se je izkazal kot znanilec vesele novice ubogim: »Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim,« je dejal. – O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus. (XI, 32)

Izvleček iz razgovora o božji ljubezni, nedatiran

Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza! Kajti po-gosto so dejanja ljubezni do Boga in podobni vzgibi in notranje vaje nežnočutnega srca, pa naj bodo še tako dobre in zaželene, prav hudo sumljive, če nimajo praktičnega učinka. »S tem, da obrodite bogat sad, pravi naš Gospod, »slavite mojega Očeta.« – Na to moramo prav posebno paziti, kajti vse preveč je ljudi, ki menijo, da je vse opravljeno, če se na zunaj vedejo korektno, in v notranjosti goje vzvišena čustva do Boga. če pa naj bi prišlo do dejanj in je dana priložnost za delovanje, pa odpovedo. Laskajo si s svojo pretirano domišljijo in se zadovoljujejo s pohlevnimi dvogovori, ki jih imajo z Bogom. Da, o tem govore kot angeli. Če pa so te okoliščine mimo in gre za to, da bi delali za Boga, da bi trpeli, se premagovali, poučevali uboge, iskali izgubljeno čredo, se zadovoljili z malim, prenašali bolezni ali druge neprijetnosti, dá, takrat pa ni nikogar več, zmanjka jim poguma. Ne, nikar se ne varajmo: Totum opus nostrum in operatione consistit (Vsa naša naloga je v delovanju). (XI, 40)

Izvleček iz razgovora o duhu sočutja, nedatiran

Ker božji Sin v svoji slavi, ki jo ima od večnosti v nebesih, ni mogel izraziti čustev sočutja, je postal človek, da bi mogel z nami trpeti, če hočemo torej biti deležni njegove slave v nebesih, moramo biti deležni trpljenja njegovih zemeljskih udov, torej trpljenja ubogih, zapuščenih potrtih in preizkušanih. (XI, 77)

Odlomek iz ponovitve govora z dne 21. oktobra 1643

No, bratje moji, glejmo hibe, bodisi telesne, bodisi duhovne kot posebno božje usmiljenje in imejmo spoštovanje do tistih, ki imajo te pomanjkljivosti; glejmo jih vedno kot poteze ve-likega mojstra, čeprav podoba ni dovršena. Tisti, ki se razumejo na slikarstvo, bolj cenijo eno samo potezo odličnega slikarja, kot izgotovljeno sliko povprečnega. (XI, 131)

Odlomek iz posveta z lazaristi 13. avgusta 1655 o uboštvu

To je bila krepost Sina; hotel jo je imeti zase; bil je prvi, ki jo je učil; hotel je biti njen uči-telj. Pred njim niso vedeli, kaj je uboštvo; bilo je nepoznano. Bog nas ni hotel poučiti o njem po prerokih; pridržal si ga je in je sam prišel, da bi ga nas naučil. V stari zavezi ga niso po-znali; spoštovali so le bogastvo, uboštva pa niso prav nič cenili, niso poznali njegove zaslužnosti.

Odlomki iz posveta z lazaristi 6. decembra 1658 o ciljih Misijonske družbe

V načrtu družbe je, posnemati našega Gospoda, kolikor to ubogi in šibki ljudje sploh zmo-rejo. Kaj hočem reči s tem? To, da se prilagajajmo njemu s svojim obnašanjem, s svojimi dejanji, s svojim služenjem in s svojimi nameni. Kako naj neki človek predstavlja drugega, če nima enakih potez, enake velikosti, enakega nastopa in enakega pogleda? To seveda ni mogoče. Treba je torej, če želimo postati podobni svojemu božanskemu vzorniku, če čutimo v svojih srcih to željo in to sveto nagnjenje, da se trudimo uskladiti naše misli, naša dela in naše namene z njegovimi. On ni le Deus virtutum (Bog kreposti), temveč je prišel uresničit vse kreposti; in ker je njegovo dejanje in nehanje krepostno, se moramo prizadevati, da bi bili

krepostni in da bi bilo tudi vse, kar storimo in česar ne storimo, usklajeno s tem načelom. (XII, 75)

K temu nas nagiba veličina naše naloge: seznanjati uboge z Bogom, jim oznanjati Jezusa Kristusa, jim povedati, da je nebeško kraljestvo blizu in to za uboge. Kako veliko je to! Da smo poklicani kot sodelavci in soudeleženci pri načrtih božjega Sina, presega naš razum. Nas narediti ... Ne upam si reči... To je tako plemenita služba, oznanjati veselo novico ubogim, da je to v pravem pomenu besede služba božjega Sina; in nas uporablja božji Sin kot orodje, da z nebes nadaljuje delo, ki ga je opravil na zemlji. Dovolj velik razlog, bratje moji, da hvalimo Boga in se mu neprestano zahvaljujemo za to veliko milost. (XII, 80)

Oznanjevanja vesele novice ubogim ne smemo razumeti tako, kot da moramo pridigati le odrešenjske skrivnosti. Nasprotno, posredovati moramo celotne odrešenjske dobrine, ki so jih predvideli preroki, in tako napraviti evangelij učinkovit. – Če se duhovniki trudijo za uboge, delajo to, kar so delali Jezus in mnogi svetniki, ki niso samo besedičili, temveč so osebno tolažili uboge, lajšali njihovo usodo, jih negovali, če pravi duhovnik, da je poklican, naj ubogim oznanja evangelij, ne pa, da bi lajšal njihovo stisko, nuditi mora le duhovno, ne pa tudi materialne pomoči, odgovarjam: ubogim moramo pomagati na vse načine, sami in po drugih, če naj za nas veljajo prijetne besede najvišjega sodnika živih in mrtvih: »Pridite blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali piti; ... nag sem bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25, 34-36). To delati, se pravi, oznanjati veselo novico z besedami in dejanji, to je delal naš Gospod in to morajo delati tisti, ki ga predstavljajo na zemlji po svoji službi in poklicu, torej duhovniki. Slišal sem praviti, da je miloščina pripomogla škofom do svetništva. (XII, 87–88)

Odlomka iz posveta z lazaristi 21. februarja 1659 o božjem kraljestvu

»Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo« (Mt 6, 36). – Ker to priporoča naš Gospod, se moramo po tem ravnati. On je, ki govori, mi moramo pazljivo poslušati in se predati Bogu, da bomo njegovo besedo prevedli v dejanje. – Glasi se torej: Iščite božje kraljestvo! Iščite! To je le ena besedá, pa veliko pove. Označuje skrb, označuje dejanje. Iščite Boga v vas! Kajti sveti Avguštin priznava, da ga ni našel, dokler ga je iskal zunaj sebe. Notranje življenje je potrebno, če to manjka, manjka vse. – Toda toliko je dela, boste ugovarjali, toliko dolžnosti v hiši, v mestu, na deželi, vsepovsod delo. Ali naj vse to žrtvujemo, da bomo mislili le na Boga? – Naš Gospod hoče predvsem, da iščemo njegovo slavo, njegovo kraljestvo, njegovo pravičnost zato, da bi si z vero, upanjem, ljubeznijo, pobožnimi vajami, govorom, osramočenjem, ponižanji, deli in trpljenji bogatili notranje življenje v Bogu, našem vzvišenem Gospodu; da bi z neprestanim žrtvovanjem svojih opravil in želja širili njegovo dobroto, množili milosti njegovi Cerkvi in kreposti (Misijonske) družbe, če smo se enkrat za vselej tako ustalili v iskanju božje slave, smo lahko prepričani, da nam bo vse ostalo navrženo. (XII, 131-132)

Gospod Jezus Kristus, ti si se posvetil, da bi bili posvečeni tudi ljudje. Zavrnil si kraljestva tega sveta, njihova bogastva, njihove časti. Hotel si graditi le kraljestvo svojega Očeta v človeških srcih. Stori, da bi tvoj Oče pa tudi ti sam kraljevala v nas in mi v tebi po veri, upanju, ljubezni, po ponižnosti, pokorščini in združitvi s tvojim božanskim veličastvom. Tako imamo upanje, da bomo nekoč deležni tvoje velike slave, ki si nam jo zaslužil s svojo dragoceno krvjo. (XII, 147)

Odlomka iz posveta z lazaristi 30. maja 1659

Ljubezen je dolžnost ... – Ne gre le za ljubezen do Boga, temveč tudi za ljubezen do sočloveka iz ljubezni do Boga. To je nekaj tako velikega, da je nedojemljivo za človeški

razum. Svetloba z neba nas mora dvigniti, če hočemo zaobjeti višino in globino, širino in veličastje te ljubezni. – Popolnoma se moramo predati Bogu, če naj se zavemo te resnice tako globoko, da bo prežela vse naše življenje, vse naše ravnanje. Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali! Dokler živimo, ga ne moremo izčrpati, če bi ga jasno videli, bi korenito spremenilo naše življenje. – V vseh ljudeh bi morali zanetiti požar božje ljubezni in nadaljevati poslanstvo božjega Sina. Prišel je, da bi prinesel ogenj na zemljo. Kaj si moremo drugega želeti, kot da bi ogenj ljubezni plamenel in vse zanetil. (XII, 260–261)

Dejanje ljubezni do bližnjega je tudi v tem, da se veselimo s tistimi, ki so veseli. Po njej spoznamo vzrok njihovega veselja. Gospod je hotel s svojim naukom združevati vse po duhu, veselju in žalosti; njegova želja je, da delimo čustva drug z drugim. Evangelist Janez poroča, da je blaženi Predhodnik dejal o sebi in Jezusu, da se ženinov prijatelj zaradi ženinovega glasu srčno veseli (Jn, 3, 29–30). Veselimo se prav tako mi, če slišimo glas svojega brata, ki se veseli. Za nas predstavlja našega Gospoda. Veselimo se, če se mu kaj posreči, če nas prekaša s častjo in ugledom, s talenti, milostmi in prednostmi. (XII, 271)

Odlomek iz posveta z lazaristi 14. novembra 1659

Beati pauperes spiritu, quoniam ipsorum est regnum caelorum ... (Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo). Njim pripadajo bogastva nebes, nebeško kraljestvo, njim, ki so dejansko, ne le v duhu in s čustvi, zapustili vse. Naš Gospod izjavlja, da jim pripadajo nebesa. V čem je vrhu tega veselje Boga? Hoče, da ga tisti, ki jih ljubi, ljubijo brez pridržka. Tisti torej, ki so naredili zaobljubo uboštva, ki so vse zapustili, ki niso na nič več navezani, ki ničesar ne ljubijo, so vendar prisiljeni, da se s svojo ljubeznijo in privrženostjo obrnejo k Bogu, kajti brez ljubezni ni mogoče živeti. Ker po zaobljubi uboštva več ne ljubimo ustvarjenih in zemeljskih dobrin, ljubimo neustvarjene nebeške dobrine. Kdor je naredil zaobljubo uboštva, ni na nič več navezan, ne na imetje, ne na časti, ne na užitke; pa more biti srce brez ljubezni? Ne, obrniti se mora s svojo ljubeznijo k Bogu. Torej je zaobljuba uboštva vzvišeno in odlično sredstvo za ljubezen do Boga. (XII, 380)